Zdi se, da je čas pandemije popolnoma spremenil vzorec človekovega vedênja in prispeval k prevrednotenju življenjskih prioritet. Doslej zaposlena, potrošniška postindustrijska družba se je morala nenadoma ustaviti ter poskrbeti za šibkejše in bolne posameznike. V članku utemeljujem mnenje, da so številni
ukrepi, uvedeni na pobudo vlad različnih držav, posledica skrbi za kakovost vsakega človeškega življenja. Svet, ki se je doslej osredotočal le na kakovost življenja, nenadoma poudarja bistvo vsakega človeškega življenja – in to ne glede na starost ali invalidnost. Opozarjam še na dejstvo, da so številne dejavnosti v času pandemije skladne s katoliškim družbenim naukom, česar se mnogi ne zavedajo.
|