Pripovedi se pogosto pojavljajo v obliki miselnih eksperimentov, sprožajo intuitivne odzive in težijo k moralni spreobrnitvi gledalcev. Prispevek obravnava dve zgodbi na temo okoljske krize: Miselni eksperiment poslednjega človeka Richarda Routleya iz leta 1973 in satirični film Ne glejte gor iz leta 2021. Čeprav sta različnih zvrsti, obe zgodbi delujeta kot miselni eksperiment za poudarjanje ekološke občutljivosti. Prispevek ponuja analizo konteksta in argumentacije obeh domišljijskih scenarijev ter načina, kako motivirata odziv z odgovornimi dejanji. Oba scenarija ponujata ustrezno in hkrati medsebojno različno kritiko sodobne družbe – in lahko pripomoreta k preseganju trivialnosti, ko se govori o grozeči okoljski katastrofi.
|