Trije Hieronimovi svetniški življenjepisi, Vita Pauli, Vita Malchi in Vita Hilarionis, so bili v preteklosti pogosto deležni te ali one različice jedke sodbe iz ust Edwarda Gibbona, ki je mimogrede navrgel, da je njihova edina napaka »pomanjkanje resnice in zdrave pameti«. Raziskovalci 20. stoletja so z manj posploševanja in morda z več razločevanja poudarili, da obstajajo med temi tremi besedili tudi velike razlike. Medtem ko Malhovo življenje sploh ni biografija in se zdi, da je bil protagonist Pavlovega življenja plod Hieronimove domišljije, je Hilarionov življenjepis zasidran v stvarnosti: sledi njegovega protagonista je moč najti v neodvisnih sekundarnih virih, kakršen je Sozomen. Zgodovinskost besedila zastavlja vrsto svojih lastnih vprašanj, zadnja desetletja pa se posebej zanimajo za v njem nakazane narativne strategije. Susan Weingarten je prepričljivo pokazala, kako je Hieronim uporabil in subvertiral mojstrovino profane literature, Apulejevega Zlatega osla. Kaj bi lahko navdihnilo tako drzno taktiko? Zdi se, da je bil pristop deloma motiviran prav z besedilom, ki ga je Hieronim posnemal, z Antonovim življenjepisom.
|
