Etnološki oris in folklorni paberki o svetem Hieronimu na slovenskih tleh

Stanonik, Marija (avtor)

Članek skuša najprej predstaviti sv. Hieronima v slovenski zavesti, kakor pričajo o njem redki filološki viri. Naključni viri iz starejših obdobij in narečna poimenovanja Hieronimovega imena – Heron (Heruon), Ronko ali Rone, Jeruman – pričajo, da je bila v preteklosti zavest o njem veliko bolj živa kot danes. Tretji, etnološki razdelek je tik pred pozabo še prestregel pričevanje, da je bilo nekdaj zatekanje k sv. Hieronimu veliko bolj živo, danes pa ohranja spomin nanj le še cerkveni koledar z bledimi spomini na nekdanja praznovanja ob podružničnih cerkvah, ki so posvečene sv. Hieronimu (Petkovec, Čelje, Bošamarin /pri Kopru/, Topolovec, Tabor nad Vranskim), in romanja (Nanos, Koritnice pri Knežaku, Petkovec, Topolovec), v Ljubljani pa so oživele t. i. Hieronimove maše v latinščini vsako leto ob emonski krstilnici 30. septembra. Nobenega slovenskega niti vremenskega pregovora ni, ki bi bil povezan s svetim Hieronimom, čeprav je nekdaj v vinorodnih krajih njegov god vsako leto zaznamoval rok, do katerega naj bi bilo obrano grozdje. Prav to, da je bilo pri romarskih cerkvah sv. Hieronima na razpolago vipavsko grozdje, se je romarjem v Koritnice pri Knežaku in v Čelje pri Ilirski Bistrici zelo vtisnilo v spomin. Najbogatejši je osrednji razdelek s starodavno pravljico in raznovrstnimi povedkami, kar je pravo malo odkritje, spominskimi pripovedmi, uverami in priprošnjami, v katerih je zaznati predkrščansko mitološko plast pod krščansko odejo, v katero se vrivajo novodobni pojavi. Metanje darov v vodo pomeni pravzaprav darovanje vodi, t. i. sladkorčki pa so očiten dokaz sodobne socialne kulture, saj jih nekdaj niso poznali. Dejstvo je, da zbrano folklorno terensko gradivo ni pripomoglo k razrešitvi vprašanja o kraju (in času) Hieronimovega rojstva. Ob obeh še kolikor toliko živih Hieronimovih romarskih cerkvah na Notranjskem (Koritnice, Čelje) povzroča začudenje, da je v bližini tudi cerkev, posvečena sv. Antonu Puščavniku, na Taboru pri Vranskem pa so kar v cerkvi sv. Hieronima dodali še oltar sv. Antona Puščavnika in informatorji nesramežljivo in po pravici navajajo, da so se verniki že nekdaj, danes pa se sploh zatekajo bolj k sv. Antonu kot k sv. Hieronimu.

• Jezik: Slovenski jezik
• Ključne besede: slovensko etnično ozemlje, zgodovina, slovstvena folklora, šege, romanja
• Vrsta gradiva: Članek v reviji
• Tipologija: 1.02 - Pregledni znanstveni članek
• Organizacija: TEOF - Teološka fakulteta
• Status publikacije: Objavljeno
• Različica publikacije: Objavljena publikacija
• Datum objave: 01.01.2021
• Leto izida: 2021
• Št. strani: Str. 185-219
• Številčenje: Letn. 76, št. 2
• PID: 20.500.12556/RUL-163548
• UDK: 39:929Hieronim
• ISSN pri članku: 2335-4127
• DOI: 10.34291/Edinost/76/02/Stanonik
• COBISS.SI-ID: 88660739
• Datum objave v RUL: 08.10.2024

Gradivo je del revije

• Naslov: Edinost in dialog : revija za ekumensko teologijo in medreligijski dialog = Unity and dialogue : journal for ecumenical theology and interreligious dialogue
• Založnik: Založba Univerze v Ljubljani, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Enota v Mariboru in Inštitut Stanka Janežiča za dogmatično, osnovno in ekumensko teologijo ter religiologijo in dialog
• ISSN: 2335-4127
• COBISS.SI-ID: 268194560

Sekundarni jezik

• Jezik: Angleški jezik
• Naslov: Ethnological outline of folklore fragments on the world of Hieronymus in Slovene lands

Izvleček

The article tries first to present St. Hieronymus, or St. Jerome, in the Slovene consciousness, as evidenced by rare philological sources. Coincidental sources from older periods and dialectal versions of Hieronymus' name: Heron (Heruon), Ronko or Rone, Jeruman, testify that awareness of him in the past was much more alive than it is today. Testimony that recourse to St. Hieronymus was much more alive in the past than it is today was rescued just before falling into oblivion by the third, ethnological section. Today only the church calendar retains the memory of him with faint reminders of former celebrations beside succursal churches dedicated to St. Hieronymus (Petkovec, Čelje, Bošamarin /near Koper/, Topolovec, Tabor above Vransko) and pilgrimages (Nanos, Koritnice near Knežak, Petkovec, Topolovec), and in Ljubljana, the Hieronymus Mass in Latin has been revived every year on September 30 at the Emona baptistery. There is no Slovene or weather proverb connected with St. Hieronymus, although his name day was once marked in wine-growing regions every year as the time by which the grapes were supposed to be harvested. Pilgrims in Koritnice near Knežak and in Celje near Ilirska Bistrica were very impressed by the fact that Vipava grapes were available at pilgrimage churches of St. Hieronymus. The central section is the richest, with an ancient fairy tale and a variety of stories, which are little treasures, memoirs, beliefs and intercessions, in which a pre-Christian mythological layer can be seen under the Christian blanket infiltrated by the modern phenomena. Throwing gifts into the water actually means giving to water, and sweets are an obvious proof of modern social culture, since they were formerly unknown. In fact, the collected folklore field material did not help to resolve the question of the place (and date) of Hieronymus' birth. In addition to the two still vital pilgrimage churches of Hieronymus in Notranjska (Koritnice, Čelje), it is surprising that there is also a church dedicated to St. Anton Puščavnik, and at Tabor near Vransko, an altar to St. Anton Puščavnik was added in the church of St. Jerome and the informants shamelessly but rightly state that believers formerly more often, and today in general, turned to St. Anton than to St. Jerome.

• Ključne besede: Slovene ethnic territory, history, literary folklore, jokes, pilgrimage