Zgodnje srečanje treh monoteističnih religij (krščanstva, judovstva in islama) sega
v prvo četrtino 7. stoletja po Kr., ko je bil Koran razkrit islamskemu preroku Mohamedu,
da bi posvaril politeistična plemena in kristjane, ki so domnevno izmaličili Abrahamov
sistem verovanja. V tej novi veri, ki izhaja iz istih verskih in kulturnih temeljev kot prejšnji
dve (krščanstvo, judovstvo), sta koranska teološka perspektiva in pripoved razumljeni kot
končna, popravljena različica, ki jo je ustvaril Bog in razkril prerok Mohamed. V senci teh
sprememb so se torej začela prva srečanja treh religij, ki pa so kmalu prerasla v prepir o tem,
katera stran premore bolj koherentno, smiselno in božansko razumevanje Boga, namesto
da bi omogočila strpen, složen in enakopraven dialog. Zato v tem članku najprej preučimo
vlogo nekaterih verzov Korana in glavnih eksegetov, ki so skozi stoletja predstavljali interpretativno izročilo v islamski kulturi. Nato s konceptom, ki poudarja človeka in humanost,
predlagamo nov pristop k medverskemu dialogu, ki se je že skoraj sprevrgel v tekmovanje
med verstvi, da bi rešili težave, ki jih povzroča ta spor.
|