Slovenska kratka pripovedna proza v angleških prevodih je majhno, vendar pomembno okno, skozi katerega lahko angleško beroči svet vidi Slovenijo, kakor si jo zamišljajo nekateri najboljši pisatelji. Samo od leta 1991 naprej je bilo objavljenih več kot 130 kratkih zgodb več kot treh ducatov avtorjev, med katerimi je četrtina žensk. Teme večine zgodb prikazujejo Slovenijo v precej mračni luči, s pripovedmi o begu (s pomočjo samomora, potovanja, domišljije, norosti), z grozljivimi zgodbami o družinskem življenju (pogoste so podrobnosti zločinov nad otroki ali z otroki kot storilci) ali pa v njih avtorji razvidno secirajo odnose med moškim in žensko. V mnogih zgodbah manjka vsakršna slovenska lokalna obarvanost; edina značilnost, ki jih dela slovenske, je jezik. Razprava se posebej posveča angleškim prevodom, ki so jih napravili avtorji sami (zlasti Brako Gradišnik, Evald Flisar, Uroš Kalčič, Maja Novak in Andrej Skubic), in svoboščinam, ki so si jih
avtorji-prevajalci dovolili, ko so svoje delo prestavili v novo jezikovno okolje. Nekoliko razglablja tudi o naravi in prihodnosti nečesa, kar bi lahko pojmovali kot nov žanr.
|
