V članku Politično v romanu “Žižek In Teheran” Sama Maanija si zastavljamo vprašanje, na kakšen način vstopa fenomen političnega v poetiko Maanijevega romana, kakšno vlogo pri tem igra-jo satira, subverzivnost in forma tega postmoderno-modernega besedila? Ali se (lahko) politično znotraj takšnega literarnega dela obrača nazaj k recipientu in seže nazaj k izvenliterarni realnosti, ne da bi pri tem literaturo spremenila v agitprop? Pri tem bomo opazovali, ali so zastopani bistveni elementi, ki človeka vzpostavljajo kot politično bitje: prostor so-biti, prostor delovanja med ljudmi (Arendt) oziroma po Bahtinu dogodek so-bitja (sobytie). Izkaže se, da so vsi protagonisti kot subjekti reducirani, razcepljeni, jasnih identitet ni, pripved je fragmentirana. Veliko je vrinjenih in dodanih metatekstov, ki dodatno rušijo enotnost časa in prostora. Za sestavni del besedila je treba vzeti tudi video posnetke, ki so navedeni v romanu. Prav tako ni mogoče Teherana, kot se imenuje dežela v romanu, poistovetiti samo z Iranom. V njem prepoznavamo druge države in zgodovinske poteze njihovih diktatur. Ravno dekonstrukcija realnosti in odmik od realizma omogočata literariziranje političnega brez bojazni, da bi bilo mogoče roman brati enoznačno kot alegorični opis realnosti v Iranu. Pripovedovalec se obrača k bralcu in vzpostavlja dialog z njim. Tako postaja recipient, torej realni bralec, tisti drugi, prostor dialoga med njima pa politično funkcionalen, saj z vzpostavljanjem smisla in logičnim sestavljanjem pripovedi bralec kot nagovorjeni vstopi in sodeluje v prostoru sobiti, kjer zavzema stališča. Branje postane dejanje političnega iz prostora estetskega. Ker pa roman pripoveduje o eni največjih možnih travm človeštva in je zapisan tudi kot neke vrste poetična psihoanliza, je proces recepcije in konstruiranje smisla tega besedila tudi neke vrste zdravljenje, kakor je tudi nakazano v zaključku romana.
|
