Cilj prispevka je preučiti vplive gibanja neuvrščenih v kulturnih odnosih med nekdanjo Jugoslavijo in Egiptom v šestdesetih in sedemdesetih letih ter razumeti, kako so ti vplivali na recepcijo likovne umetnosti neuvrščenih v nekdanji Jugoslaviji (FNRJ/SFRJ). Tedanja FNRJ je kot ena izmed ustanovnih članic gibanja neuvrščenih s svojimi mednarodnimi politikami vedno bolj pridobivala pomen in ugled v mednarodnem političnem prostoru. Kulturnim politikam sledimo s preučevanjem treh premis, ki zaznamujejo tako politiko Jugoslavije kot tudi politiko gibanja neuvrščenih. Te so protikolonializem, protiimperialni boji in dekolonizacija; politika nevmešavanja in miroljubne koeksistence ter jugoslovansko samoupravljanje. V besedilu pokažemo, kako se ta temeljna načela gibanja neuvrščenih izražajo na področju umetniških praks v posameznih umetnostnih stičiščih, v Ljubljani in Aleksandriji.
Zaradi ustanovitve in delovanja gibanja neuvrščenih so naš osrednji fokus šestdeseta in zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Obravnavamo primer dveh osrednjih likovnih prizorišč, ki sta pomembni točki prepletanja kulturnih, pa tudi političnih mednarodnih odnosov med Egiptom in Jugoslavijo. Ti likovni manifestaciji sta ljubljanski Mednarodni grafični bienale (MGB) ter Mediteranski bienale likovne umetnosti v Aleksandriji, obe nastali v letu 1955. Vpliv kulturnih politik preučimo tudi globlje, saj nas zanima, kako so načela neuvrščenih odzvanjala tudi v delih posameznih umetnikov iz ZAR, ki so razstavljali na MGB. S tem namenom preučimo opus umetnice Menhat Allah Helmy na MGB.
Besedilo obsega pregled bienalnih politik, ki jih preučuje predvsem z analizo materialov arhivskega gradiva Arhiva Jugoslavije in Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani. Zlasti izhaja iz analize fonda Komisije za kulturne stike s tujino in vzpostavljenih kulturnih sporazumov ter konvencij o sodelovanju med Jugoslavijo in Egiptom. Navezuje pa se tudi na strukturirane intervjuje s tedanjimi akterji in obstoječo literaturo.
|