izpis_h1_title_alt

Proučevanje razgradnje izbranih komercialno dostopnih površinsko aktivnih snovi po izpostavitvi različnim stresnim pogojem
ID Roblek, Nika (Avtor), ID Pajk, Stane (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Živec, Matej (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (6,82 MB)
MD5: F6DD92C19DD5670222386D21AEC7475A

Izvleček
Površinsko aktivne snovi (PAS) so pomožne snovi, ki se uporabljajo v bioloških formulacijah. Njihove glavne naloge so stabilizacija in zaščita proteina pred agregacijo in denaturacijo zaradi medfaznih obremenitev, ki se pojavijo med proizvodnim procesom, preprečujejo pa tudi adsorpcijo proteina in posledično njegove izgube na površinah, kot so filtri, cevke, primarni vsebniki in kompleti za intravensko aplikacijo. Najpogosteje zastopani PAS v bioloških formulacijah sta polisorbat 20 (PS20) in polisorbat 80 (PS80). V zadnjih letih se farmacevtska industrija srečuje z velikimi problemi zaradi njune heterogenosti in nestabilnosti v tekočih proteinskih formulacijah, kar vodi do zmanjšanja njune koncentracije in posledično zmanjšanja zaščitne funkcije na protein. Prav tako lahko produkti razgradnje PS20 in PS80 neposredno vplivajo na stabilnost in kakovost zdravila. Glavni poti razgradnje polisorbatov (PS) sta avtooksidacija in hidroliza, pri čemer je lahko hidroliza kemijskega ali encimskega izvora. Prav nestabilnost PS pa je vodila v iskanje možnih alternativnih PAS, ki bi jih bilo potencialno možno uporabiti v proteinskih formulacijah. S tem namenom smo znotraj magistrske naloge izbrali 7 komercialno dostopnih alternativnih PAS (Brij-58, TPGS-1000, poloksamer 188, Kolliphor ELP, SPGS-550-M, polioksi-32 stearate in poli(etilenglikol) monooleat), ki še niso bili uporabljeni kot pomožna snov v bioloških zdravilih na trgu. Alternativne PAS smo v prvem delu naloge izpostavili 4 različnim pufrom, z dvema različnima pH vrednostima, ki se najpogosteje uporabljajo v parenteralnih izdelkih, in jih izpostavili povišani temperaturi za en in dva meseca. V drugem delu smo alternativne PAS izpostavili vodikovemu peroksidu in železovem (III) kloridu, s čimer smo želeli ugotoviti, ali pride do oksidacije PAS in kakšni razgradni produkti nastanejo. Prav tako smo z natrijevim hidroksidom, klorovodikovo kislino in pufrom s pH 11 želeli spodbuditi kislinsko in bazično hidrolizo ter analizirati razgradne produkte. PAS smo analizirali z metodami tekočinske kromatografije visoke ločljivosti (HPLC), razvitimi za PS, pri čemer smo ovrednotili tudi ustreznost posamezne metode za določanje koncentracije in čistote za posamezno PAS. PAS smo analizirali tudi s tekočinsko kromatografijo sklopljeno z masno spektrometrijo (LC-MS). Pri vseh eksperimentih smo za primerjavo uporabljali PS80. Na koncu smo vsako PAS primerjali s PS80 in ugotovili, katera je najbolj stabilna proti oksidaciji in hidrolizi.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:polisorbat, alternativne površinsko aktivne snovi, degradacija, tekočinska kromatografija
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Organizacija:FFA - Fakulteta za farmacijo
Leto izida:2023
PID:20.500.12556/RUL-144777 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:12.03.2023
Število ogledov:334
Število prenosov:56
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Forced degradation study of selected commercially available surface-active compounds
Izvleček:
Surfactants are excipients used in biological formulations. Their main tasks are to stabilize and protect the protein from aggregation and denaturation due to interfacial stresses that occur during the production process, but also prevent protein adsorption and subsequent protein loss on surfaces such as filters, tubes, primary containers and sets for intravenous administration. The most frequently represented surfactants in biological formulations are polysorbate 20 and polysorbate 80. In recent years, the pharmaceutical industry has faced major problems due to their heterogeneity and instability in liquid protein formulations, which leads to a decrease in their concentration and, consequently, protective functions on the protein and the direct impact of degradation products on the stability and quality of the drug. The main degradation pathways of polysorbates are auto-oxidation and hydrolysis, whereby hydrolysis can be of chemical or enzymatic origin. It was the instability of polysorbates that led to the research of possible alternative surfactants that could potentially be used in protein formulations. With this aim, we selected 7 commercially available alternative surfactants (Brij-58, TPGS-1000, Poloxamer 188, Kolliphor ELP, SPGS-550-M, polyoxy-32 stearate and poly (ethylene glycol) monooleate) within the master's thesis, which had not yet been used as an excipient in marketed biological medicines. In the first part of the task, we exposed alternative surfactants to 4 different buffers, with two different pH values, which are most often used in parenteral products, and exposed them to elevated temperature for one and two months. In the second part, we exposed alternative surfactants to hydrogen peroxide and iron (III) chloride, with which we wanted to find out whether the oxidation of surfactants occurs and what their breakdown products are. We also wanted to stimulate acid and basic hydrolysis with sodium hydroxide, hydrochloric acid and buffer with pH 11, and analyse the degradation products. Surfactants were analysed using HPLC methods developed for polysorbates, while we also evaluated the appropriate individual methods for determining the concentration and purity of each one. They were also analysed by LC-MS. PS80 was used for comparison in all experiments. In the end, we compared each surfactant with PS80 and found out which of the 7 selected shows the greatest stability in terms of oxidation and hydrolysis.

Ključne besede:polysorbate, alternative surfactants, degradation, liquid chromatography

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj