izpis_h1_title_alt

Posmrtno življenje v spominih, od prazgodovine do kibernetskega prostora / Tudi mrtvi se lahko nasmehnejo
ID Sekulić, Božidar (Avtor), ID Černelč, Robert (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Grafenauer, Petja (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (2,08 MB)
MD5: FBE832AC3D49C8AAD0A7BDE9E45EB7CA
Opis: Magistrsko delo
.mp4MP4 - Priloga, prenos (40,42 MB)
MD5: C1EC69AD21243D3C1C43DDA9568FB154
.mp4MP4 - Priloga, prenos (264,55 MB)
MD5: 14CC592741AAABB6CCC1599E8461B444
Opis: Animirani film

Izvleček
V teoretičnem delu magistrskega dela se osredotočam na realnost smrti, človekovo edinstveno razumevanje smrti in nezmožnost, da jo sprejme kot konec. Z evolucijskega, psihološkega in filozofskega vidika poskušam pojasniti, zakaj obstajajo umetni neutilitarni predmeti in kako so povezani s človekovo željo po nesmrtnosti. Materialna zapuščina lahko preživi človekovo biološko smrt in tako omogoči posameznikom, da še naprej živijo na kulturni ravni kot materializirani umetni spomini v mislih živih tolmačev. Ljudje doživljamo realnost na dualističen način duha in telesa, kar je verjetno evolucijska prilagoditev. Za razlago uporabljam terminologijo Viléma Flusserja. Človeka razglaša za žival, a tudi za super žival. Žival ohranja kolektivni obstoj s spolnim razmnoževanjem in prenosom genov, medtem ko super žival (posameznik) nadaljuje svoj obstoj na simbolni, narativni ravni. V svoji analizi umetnih spominov ločim med klasičnimi in elektronskimi memorializacijskimi mediji. Najprej se osredotočam na statične medije, kot so nagrobniki, spomeniki, posmrtne maske, slike in analogne fotografije. Nato se osredotočim na elektronske analogne in digitalne medije, kot so filmski trakovi, kasete, računalniki in internet. Poglavje zaključim s predpostavko, da se v sedanjem digitalnem obdobju naša starodavna materialna kultura preoblikuje v novo kibermaterialno. Potem se osredotočam na entropijo in razpad umetnih spominov, pri čemer ločim med okoljskimi in družbenimi vzroki. V kasnejših poglavjih raziskujem zgodovino Pulja v času vladavine Avstro-Ogrske in Italije ter opisujem, kako so korenite demografske spremembe po drugi svetovni vojni vplivale na kolektivni spomin in urbano identiteto meščanov. Diplomsko delo zaključujem s predstavitvijo projekta Tudi mrtvi se lahko nasmehnejo.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:video animacija in novi mediji, umetni spomini, posmrtno življenje, postutilitarizem, individualizem, kartezijanski dualizem, entropija, umetnost kot strategija preživetja, minljivost, vrednost, magistrska naloga
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Organizacija:ALUO - Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
Leto izida:2022
PID:20.500.12556/RUL-141259 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:27.09.2022
Število ogledov:707
Število prenosov:203
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:The afterlife in memories, from prehistory to cyberspace / Even the dead can smile
Izvleček:
In the theoretical part of my master's thesis I focus on the reality of death, specifically man's unique understanding of it and inability to accept it as the end of one’s individual self. From an evolutionary, psychological and philosophical point of view, I try to explain reasons for the existence of non-utilitarian objects and how they relate to man's desire to achieve immortality. The material legacy can outlive one's biological death and thus allow individuals to continue living on a cultural level as materialised artificial memories in the minds of the living interpreters. Humans experience the reality in a dualistic mind-body manner, which is probably an evolutionary adaptation. To explain this apparent dualism, I mostly use Vilém Flusser's terminology. Flusser proclaims man to be an animal but also a super animal. An animal continues to exist through sexual intercourse, while a super animal (individual) continues its existence on a symbolic narrative level. In my analysis of artificial memories, I make a distinction between classical and electronic media of memorialisation. First, I focus on static media such as tombstones, monuments, death masks, paintings, and analog photographs. Then I discuss electronic analog and digital media such as film tapes, cassettes, computers and the internet. I conclude the chapter with the notion that in the current digital era, our ancient material culture is being transformed into a new cyber-material one. After that, I focus on entropy and decay of artificial memories, while making a distinction between environmental and social causes. In the later chapters, I explore the history of Pula during the Austro-Hungarian and Italian rule, and how the radical demographic shift in the aftermath of the Second World War affected collective memory and urban identity of the city. I finalise the thesis by presenting the project Even the Dead Can Smile.

Ključne besede:video animation and new media, artificial memories, afterlife, post-utilitarianism, individualism, cartesian dualism, entropy, art as a survival strategy, transience, value, ma thesis

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj