izpis_h1_title_alt

Etnofarmakološke raziskave uporabe rastlin in gliv na območju Krasa in Dolenjske s primeri fitokemijske karakterizacije : doktorska disertacija
ID Lumpert, Mateja (Avtor), ID Kreft, Samo (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Kočevar Glavač, Nina (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (1,88 MB)
MD5: 338CE610FDEA8B0CA8F8F048B92326BB

Izvleček
Etnofarmakologija proučuje ljudsko (lokalno) in tradicionalno uporabo rastlin, živali, gliv, mikroorganizmov in mineralov za preprečevanje ali zdravljenje bolezni ljudi in živali. Etnofarmakološke raziskave se začnejo s terenskimi raziskavami v lokalni skupnosti, kjer raziskovalci dokumentirajo uporabo lokalnih oz. tradicionalnih zdravil. Nato sledi fitokemijsko, farmakološko in toksikološko vrednotenje terapevtske uporabe zdravil s ciljem prispevati k njihovi boljši in varnejši uporabi. Kras in Gorjanci (Dolenjska) sta pretežno podeželska slovenska predela, ki sta med seboj oddaljena približno 120 km. Kras leži blizu italijanske meje, Gorjanci pa mejijo na Hrvaško. Podnebje Krasa ima sredozemske in celinske vplive, Gorjanci pa imajo zmerno celinsko podnebje. Prebivalci obeh območij so se v preteklosti ukvarjali s kmetijstvom, danes pa aktivna populacija večinoma dela v bližnjih industrijskih središčih. Kljub temu so prebivalci obeh območij še vedno povezani z naravo in znanje o rastlinah je pomembno, saj si ljudje na vrtovih in poljih pridelujejo svojo hrano, nekateri pa se tudi ukvarjajo s kmetijstvom. Veliko prebivalcev Slovenije je še vedno takšnih, ki sami nabirajo zdravilne rastline, kljub temu pa je na območjih Krasa in Gorjancev uporaba zdravilnih rastlin le malo dokumentirana. V terenski etnofarmakološki raziskavi smo med oktobrom 2013 in septembrom 2014 na Krasu in Gorjancih intervjuvali 25 ljudi na vsakem območju. Osrednje vprašanje je bilo: »Katere rastline nabirate ali ste jih nabirali v naravi in jih uporabljate?1«. Osredotočili smo se na rastline, ki jih uporabljamo v zdravilne, prehranske, veterinarske in kozmetične namene. Informatorji2 na Krasu so poročali o uporabi 77 različnih rastlin, na območju Gorjancev pa o 81 različnih rastlinah, od tega je bilo 64 rastlin skupnih obema območjema. Približno 64 % rastlin na vsakem območju je omenilo le nekaj informatorjev (manj kot 7). Ostale rastline smo smatrali kot pomembne in velika večina je bila skupna obema območjema. Le nekaj rastlin je bilo značilnih le za eno območje. Razlike so nastale zaradi različne razširjenosti divjih rastlin in primernih pogojev rasti kultiviranih rastlin, ki so se razlikovali med obema območjema. Informatorji so rastline večinoma uporabljali v zdravilne in prehranske namene, med obema uporabama pa obstaja zvezen prehod. Informatorji so za približno 50 % rastlin poročali o uporabi v zdravilne in prehranske namene. Pogosto so poročali o lastnostih rastline, ki krepijo zdravje, npr. visoka vsebnost vitamina C, čeprav jih niso (nujno) uporabljali s tem namenom. Največ rastlin so uporabljali za zdravljenje gastrointestinalnih bolezni, bolezni respiratornega sistema in bolezni kože. Med rastlinami, ki jih ljudje pogosto nabirajo, smo opazili nekatere razlike v namenu uporabe rastlin med Krasom in Gorjanci. Te razlike bi bile lahko posledica kulturnih razlik, ki so morda nastale zaradi vplivov sosednjih območij. Ustni viri so bili za informatorje pomemben vir znanja o rastlinah. Čeprav so bile to starejše osebe s povprečno starostjo 61 let na Krasu in 69 let na Gorjancih, so na njihovo znanje o zdravilnih rastlinah vplivali mediji, najbolj pogosto poljudne knjige o zdravilnih rastlinah, ki so izšle v 20. stoletju. Na območju Krasa in Gorjancev smo raziskali tudi tradicionalno uporabo rdeče mušnice (Amanita muscaria) za lovljenje muh. V ta namen so rdečo mušnico uporabljali že stoletja, kljub temu pa so pripravki slabo dokumentirani in raziskani. Kolikor je znano, je na področju Slovenije najstarejši zapis o uporabi rdeče mušnice za lovljenje muh v knjigi Flora carniolica (1760) Antonija Scopolija. Na območju Krasa so pripravke rdeče mušnice za lovljenje muh opisale tri informatorke, ki so bile po rodu iz drugih delov Slovenije in so se uporabe spomnile od doma. Na območju Gorjancev pa je pripravke opisalo 13 informatorjev. Rezultati kažejo, da je bila tradicija uporabe rdeče mušnice za lovljenje muh prisotna na Gorjancih in ne na Krasu. Tradicionalno znanje je še prisotno, vendar se bo verjetno v prihodnjih letih izgubilo, saj o trenutni uporabi rdeče mušnice ni poročal nihče. Informatorji so skupno navedli devet različnih metod za pripravo rdeče mušnice za lovljenje muh. Enostavne metode so vključevale namakanje mušnice v mleku ali vodi, nekateri informatorji pa so poročali, da so mušnico le pokapljali z mlekom. Kompleksne metode so vključevale kombinacijo toplotne ali mehanske obdelave in namakanja v mleku ali vodi. Po tradicionalnih metodah smo pripravili osem pripravkov in merili sproščanje ibotenske kisline in muscimola iz glivnega tkiva v petih časovnih točkah (in sicer po 0,5, 1, 2, 3 in 24 urah) z metodo HPLC. Ugotovili smo, da je sproščanje ibotenske kisline časovno odvisno in da količina sproščene ibotenske kisline narašča s časom. Sproščanje ibotenske kisline in muscimola ni bilo odvisno od topila, čeprav so informatorji večkrat omenili mleko kot vodo. Če smo mušnico samo namakali v mleku ali vodi, se je v vsaki časovni točki iz nje sprostila najmanjša količina ibotenske kisline in muscimola. Dodatna toplotna in mehanska obdelava je pospešila sproščanje ibotenske kisline in muscimola. V tretjem delu doktorskega dela smo proučevali uporabo preobjed (Aconitum spp.) na Solčavskem3. Preobjede so strupene rastline, ki so bile del uradne in ljudske medicine v slovenskem prostoru v 19. stoletju. Zaradi toksičnosti je preobjeda prenehala biti uradno zdravilo v 20. stoletju. Rezultati terenske etnofarmakološke raziskave na Solčavskem kažejo, da je ljudsko znanje o uporabi preobjede v zdravilne namene še prisotno, čeprav jo uporabljajo bistveno manj pogosto kot v preteklosti. Informatorji so poročali o uporabi etanolnega ekstrakta, ki so ga pridobili z maceracijo korenin preobjede v domačem žganju. Najverjetneje so nabirali korenine turske preobjede (Aconitum tauricum) in repičaste preobjede (Aconitum napellus). Informatorji niso poročali o uporabi zeli preobjede. V uradni medicini so korenine preobjede začeli uporabljati šele v drugi polovici 19. stoletja, prej pa zel. Sedanja uporaba etanolnega ekstrakta iz korenin preobjede na Solčavskem tako kaže na možen vpliv uradne medicine na ljudsko uporabo te rastline na tem območju. Etanolni ekstrakt so uporabljali notranje in zunanje za zdravljenje različnih bolezni pri ljudeh in živalih. Štirje informatorji so imeli etanolni ekstrakt doma in dva sta bila pripravljena nedavno (leta 1998 in 2015). S fitokemijsko analizo smo potrdili prisotnost akonitina v dveh vzorcih od treh, četrtega nismo analizirali. Za odmerjanje ekstrakta ni bilo splošnega pravila, saj je vsak informator navedel drugačno število kapljic. Čeprav so se recepture za pripravo ekstrakta in odmerjanje med informatorji močno razlikovali, ni bilo poročil o zastrupitvah zaradi uporabe ekstrakta v zdravilne namene. Ljudska uporaba rastlin se je v preteklosti ves čas spreminjala, saj je tudi znanje o njihovi uporabi neprenehoma nastajalo, se spreminjalo, prenašalo in izginjalo. Tehnološki napredek danes omogoča hitrejše nastajanje novih spoznanj in tudi hitrejše širjenje novega in starega znanja o zdravilnih rastlinah. To posledično povzroča še hitrejše spremembe in verjetno tudi poenotenje lokalne uporabe zdravilnih rastlin. Z raziskovalnim delom v okviru doktorske disertacije smo prispevali k boljšemu poznavanju in razumevanju današnje ljudske uporabe rastlin in rdeče mušnice na območju Krasa in Gorjancev ter uporabe preobjede na Solčavskem. Rezultati in ugotovitve raziskav so posnetek sedanjega ljudskega znanja in uporabe rastlin, ki imajo svoje korenine v preteklosti in bodo vplivale tudi na prihodnost.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:etnobotanika, rastline, glive, zdravilne rastline, uporaba, ljudska medicina, Dolenjska, rastlinska kemija, rdeča mušnica, ibotenska kislina, muscimol, preobjeda, akonitin, zdravilstvo, etnofarmakologija
Vrsta gradiva:Doktorska disertacija
Tipologija:2.08 - Doktorska disertacija
Organizacija:FFA - Fakulteta za farmacijo
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:[M. Lumpert]
Leto izida:2017
Št. strani:155 str.
PID:20.500.12556/RUL-137420 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:39:581.6(497.472)(043.3)
COBISS.SI-ID:290345216 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:16.06.2022
Število ogledov:505
Število prenosov:31
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Etnopharmacological research of plant and fungi usage in Karst and Dolenjska region with examples of phytochemical characterisation
Izvleček:
Ethnopharmacology is the study of folk (local) and traditional use of plants, animals, fungi, microorganisms and minerals for prevention and treatment of diseases in humans and animals. Ethnopharmacological research usually begins with a field research in a local community, in which researchers document the use of folk (local) or traditional medicines. Field research is followed by a phytochemical, pharmacological and toxicological evaluation of medicines with the aim of contributing to their better and safer use. Karst and Gorjanci (Dolenjska) are two predominantly rural Slovenian areas that are approximately 120 km apart. Karst is located near the Italian border and Gorjanci near the Croatian border. Karst has a climate with Mediterranean and continental influences, and Gorjanci has a moderate continental climate. In the past, the inhabitants of both regions were farmers. Today, however, the active population works in the nearby industrial centres. Nevertheless, people are still connected to nature and knowledge about plants is important in their lives because they produce their own food in gardens or fields and some are still farmers. 25 informants4 were interviewed between October 2013 and September 2014 in the ethnopharmacological field research in Karst and Gorjanci, respectively. The main question was: "Which plants do or did you collect from nature and use?5" Plants for medicinal, nutritive, veterinary or cosmetic use were considered. Informants reported 77 different plants in Karst and 81 in Gorjanci; 64 plants were reported in both regions. Approximately 64% of the plants in each region were distinctive for only a few informants (fewer than 7). The remaining plants were considered important, and the majority was mutual to both regions. Few reported plants were typical for just one region. These differences were mostly due to the ecological distribution of wild plants and suitable growing conditions of cultivated plants, which differed between both regions. The most frequently reported uses of plants were medicinal and nutritive, and between both uses, a continuous passage was present. For aproximately 50% of plants, medicinal and nutritive uses were reported. The informants also frequently mentioned properties that promote health, e.g. a high content of vitamin C, although the plants were not (necessarily) used for medicinal purposes. The highest number of plants was used for the treatment of gastrointestinal disorders, respiratory system disorders and skin diseases. Differences in the reported medicinal purpose of use for some frequently collected plants were observed between Karst and Gorjanci. These regional differences could be explained by cultural differences, which were possibly due to to the influences from the neighboring areas. Oral sources were also important providers of botanical knowledge to the informants. The informants were mostly elderly people with a mean age of 61 years in Karst and 69 years in Gorjanci. However, their knowledge about plants seemed to be influenced by media, most often popular books about medicinal plants that were published in the 20th century. Traditional use of fly agaric (Amanita muscaria) for catching flies was also investigated in Karst and Gorjanci. Fly agaric has been used for this purpose for centuries. Nevertheless, such preparations are poorly documented and researched. To the best of our knowledge, the oldest record of the use of fly agaric for catching flies is in the book Flora carniolica (1760) written by Antonio Scopoli. In Karst, only three informants reported the use of fly agaric for catching flies and provided a detailed description of the preparations used. These three informants were originally from other parts of Slovenia and remembered the use from their home. In Gorjanci, 13 informants provided a detailed description of fly agaric preparations. Results suggest that the tradition of preparing fly agaric for catching flies was present in Gorjanci but not in Karst. Traditional knowledge, which is still present, will likely disappear in the coming years due to the lack of reports about current use. Infromants reported a total of nine different methods for preparing fly agaric for catching flies. Some methods were simple and included soaking in milk or water or dripping a little milk onto the mushroom. Others were more complex and included a combination of heat or mechanical processing and soaking in milk or water. Eight preparations were prepared according to the traditional methods, and the release of ibotenic acid and muscimol from the fungal material was determined by HPLC in five different time points (0.5, 1, 2, 3 and 24 h). For all preparations, the release of ibotenic acid was time-dependent, with the extracted amount increasing over time. Although milk was used more often than water in traditional recipes, the release of both substances was not dependent on the solvent used. Fungal material that was exclusively soaked in water or milk released the smallest amount of ibotenic acid and muscimol at each time point. Additional heat and mechanical processing led to faster release of ibotenic acid and muscimol from the fungal material. In the third part of the doctoral work, we studied the use of aconite (Aconitum spp.) in Solčavsko region6. Aconitum species are poisonous plants that were part of official and folk medicine in the Slovenian territory in the 19th century. Due to its toxicity, the plant stopped being used as official medicine in the 20th century. Results of the ethnopharmacological field investigation indicate that folk knowledge of the medicinal use of Aconitum spp. is still present in Solčavsko, although the plant is used much less frequently than in the past. The informants reported the preparation of ethanolic extract made from homemade spirits and aconite roots, most likely from the species Aconitum tauricum and Aconitum napellus. The infomants did not report about the use of aconite herb. The official medicine begun to use the aconite roots in the second half of the 19th century but until than, only aconite herb was used. The present use of ethanolic extract made from aconite roots in Solčavsko indicates a possible influence of official medicine on the folk use of this plant in this area. The extract was used internally and externally for various indications; use in animals was also reported. Four informants kept the extract at home; two extracts were prepared recently (1998 and 2015). By phytochemical analysis, we confirmed the presence of aconitine in two out of three home-made extracts; the fourth was not analysed. There was no general rule for dosing of the extract, since each informant reported a different number of administered drops. Although the recipes for the extract and the reported dosages differed greatly among the informants, no poisonings due to the medicinal use of the extract were reported. In the past, the folk use of plants was in constant change because the knowledge of their use was continually being built, changed, transmitted and lost. Advancement in technology today enables us to find new knowledge about plants faster than ever before, as well as transmission of new and old knowledge about medicinal plants to a broader public. This in turn leads to even more rapid changes and possibly unification of the local use of medicinal plants. With this research, we contributed towards greater knowledge of the present folk use of plants and fungi, specifically fly agaric, in Karst and Gorjanci, and the use of aconite in Solčavsko. The findings of this research are a snapshot of the current folk knowledge about plants, which originates in our history, affects our society today and will affect us in the future.


Projekti

Financer:ARRS - Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije
Številka projekta:P4-0127
Naslov:Farmacevtska biotehnologija: znanost za zdravje

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj