izpis_h1_title_alt

Razvoj in uporaba fizioloških farmakokinetičnih modelov za vrednotenje vplivov na biološko uporabnost zdravil in napovedovanje bioekvivalence : doktorska disertacija
ID Jereb, Rebeka (Avtor), ID Kristl, Albin (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Žakelj, Simon (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (5,18 MB)
MD5: 95441D4483FE29A41513959340BEEA67

Izvleček
Fiziološki farmakokinetični modeli so matematični modeli, s katerimi na podlagi fizikalno-kemijskih in biofarmacevtskih lastnosti zdravilne učinkovine, lastnosti farmacevtske oblike ter fizioloških lastnosti ljudi ali živali simuliramo procese sproščanja, absorpcije, porazdelitve, metabolizma in izločanja po aplikaciji zdravil. Z njihovo pomočjo napovedujemo farmakokinetične parametre, kot so biološka uporabnost zdravil, najvišja koncentracija učinkovine v plazmi po aplikaciji zdravil, površina pod krivuljo koncentracije učinkovine v plazmi v odvisnosti od časa itd. Fiziološki farmakokinetični modeli so uporabni v različnih fazah razvoja zdravil, njihova uporaba v generični industriji za regulatorne namene pa še ni tako razširjena. Naš namen v tej doktorski nalogi je bil razviti fiziološke farmakokinetične modele za različne zdravilne učinkovine in farmacevtske oblike s čim manjšo napako napovedi. Razvite modele smo želeli uporabiti za vrednotenje vplivov sprememb različnih parametrov na biološko uporabnost zdravil in napovedovanje bioekvivalence formulacij v razvoju generičnih zdravil. Preveriti smo želeli, ali lahko fiziološke farmakokinetične modele uporabimo za napovedovanje in vivo obnašanja formulacij, kjer se zdravilna učinkovina v eni formulaciji nahaja v amorfni obliki, v drugi formulaciji pa v kristalinični obliki. Poleg tega smo želeli preveriti uporabnost modelov za napovedovanje bioekvivalence testnega in referenčnega zdravila v študiji ob aplikaciji zdravil v stanju po obroku. Raziskati smo želeli tudi uporabnost fizioloških farmakokinetičnih modelov za vrednotenje vplivov lastnosti prebavnega trakta na biološko uporabnost zdravil in za določanje parametrov, ki pomembno vplivajo na variabilnost farmakokinetike zdravilnih učinkovin v in vivo študijah. Najprej smo razvili fiziološki farmakokinetični model za zdravilo, pri katerem se zdravilna učinkovina v testnem zdravilu nahaja v amorfni obliki, v referenčnem zdravilu pa v kristalinični obliki. Med razvojem modela smo ugotavljali, na kakšen način lahko vnesemo razliko med formulacijama v model in kateri model ima najmanjšo napako napovedi. Z razvitim modelom smo napovedali farmakokinetične parametre testne in referenčne formulacije z manj kot 10 % napako. Z uporabo virtualnih kliničnih študij smo napovedali tudi bioekvivalenco testnega in referenčnega zdravila v stanju na tešče, kar je bilo v skladu z rezultati in vivo bioekvivalenčne študije. Ključno vprašanje pri razvoju posameznih modelov je bilo, kako razviti model, ki bo imel najmanjšo napako napovedi. Ugotovili smo, da je modele najbolje graditi po korakih in jih vmes ustrezno validirati. Tako je nekatere farmakokinetične parametre (očistek, volumen distribucije, porazdelitvene konstante) najbolje določiti iz plazemskega koncentracijskega profila po intravenski aplikaciji zdravil. V tem primeru sproščanje in absorpcija ne vplivata na obliko plazemske krivulje. Za določanje permeabilnosti skozi steno prebavnega trakta so najbolj uporabni plazemski koncentracijski profili po peroralni aplikaciji raztopine, saj v tem primeru raztapljanje zdravilne učinkovine ne vpliva na hitrost in obseg absorpcije. V primeru, da ti profili niso na voljo, lahko uporabimo plazemske koncentracijske profile po peroralni aplikaciji kapsule ali tablete s takojšnjim sproščanjem. Za vnos profilov raztapljanja v model obstaja več možnosti - direkten vnos profila (.dsd datoteka), prileganje z-faktorja na profil raztapljanja in prilagajanje velikosti delcev zdravilne učinkovine. Pri razvoju posameznega modela je potrebno preizkusiti različne načine in uporabiti tistega, kjer ima model najmanjšo napako napovedi. Eden od modelov, ki smo ga razvili po korakih, je bil razvit na podlagi plazemskih koncentracijskih profilov po intravenski aplikaciji zdravilne učinkovine, po peroralni aplikaciji različnih odmerkov iste zdravilne učinkovine v farmacevtski obliki s takojšnjim sproščanjem in po peroralni aplikaciji iste zdravilne učinkovine v farmacevtski obliki s prirejenim sproščanjem. Razviti model smo uporabili za napovedovanje vpliva sprememb v hitrosti raztapljanja in vitro na biološko uporabnost zdravil. In vitro in vivo korelacije ni bilo mogoče razviti v skladu z regulatornimi smernicami, zato smo razvili in vitro in vivo razmerje s pomočjo fiziološkega farmakokinetičnega modela. Validiran fiziološki farmakokinetični model smo predlagali kot ustrezen nadomestek in vitro in vivo korelacije za vrednotenje vpliva sprememb v in vitro profilu raztapljanja na biološko uporabnost zdravil. V nadaljevanju raziskovalnega dela smo želeli uporabiti fiziološke farmakokinetične modele za napovedovanje bioekvivalence zdravil v stanju po obroku. Fiziološke farmakokinetične modele je s spremembami ustreznih parametrov (npr. pH in volumen tekočin v prebavnem traktu, čas prehoda prebavnega trakta) mogoče uporabiti za napovedovanje vpliva hrane na biološko uporabnost zdravil. Že razviti model za modeliranje amorfne in kristalinične oblike zdravilne učinkovine smo tako uporabili tudi za napovedovanje vpliva hrane na in vivo obnašanje zdravil in za napoved bioekvivalence testnega in referenčnega zdravila v stanju po obroku. Rezultati modeliranja so bili v skladu z in vivo rezultati bioekvivalenčne študije. Razvili smo šest dodatnih modelov za učinkovine, ki spadajo v razrede I, II in III po biofarmacevtskem klasifikacijskem sistemu. Modele smo razvili na podlagi literaturnih in in vitro podatkov o učinkovinah in formulacijah in na podlagi rezultatov in vivo bioekvivalenčnih študij ob aplikaciji zdravil v stanju na tešče. Modele smo ustrezno validirali in nato uporabili za napovedovanje bioekvivalence v stanju po obroku. Napovedali smo, da sta testna in referenčna formulacija bioekvivalentni v petih primerih in ne-bioekvivalentni v enem primeru, kar je bilo v skladu z rezultati in vivo bioekvivalenčnih študij. V zadnjem sklopu raziskovalnega dela smo preučevali variabilnost pogojev v prebavnem traktu in kako se literaturne vrednosti ujemajo z vnaprej nastavljenimi vrednostmi parametrov v fiziološkem modelu prebavnega trakta v programu GastroPlus. Glede na rezultate literaturnega pregleda smo ustrezno prilagodili fiziološke parametre modela v stanju na tešče in po obroku. Spremenjene modele prebavnega trakta smo uporabili za ugotavljanje vpliva spreminjanja lastnosti prebavnega trakta na biološko uporabnost dveh zdravil. Razvili smo fiziološka farmakokinetična modela za tablete z zakasnelim sproščanjem in za tablete s takojšnjim sproščanjem. Ugotovili smo, da je na farmakokinetiko tablete s zakasnelim sproščanjem od lastnosti prebavnega trakta najbolj vplival čas prehoda želodca. Za tablete s takojšnjim sproščanjem, ki vsebujejo slabo topno zdravilno učinkovino, pa sta na variabilnost raztapljanja in absorpcije pomembno vplivala pH in volumen tekočine v prebavnem traktu. S pomočjo analize občutljivosti parametrov in virtualnih kliničnih študij smo ugotovili, kateri parametri poleg pogojev v prebavnem traktu vplivajo na in vivo variabilnost farmakokinetike teh dveh zdravil. V primeru tablete z zakasnelim sproščanjem je pomemben parameter, ki vpliva na variabilnost farmakokinetike, očistek, kar je še posebej opazno za del populacije, ki slabo presnavlja zdravilno učinkovino. V primeru tablete s takojšnjim sproščanjem pa k variabilnosti farmakokinetike poleg zgoraj navedenih pH in volumna tekočine v prebavnem traktu nekaj doprinese tudi variabilnost permeabilnosti zdravilne učinkovine v prebavnem traktu. S pomočjo razvitih modelov smo uspeli dobiti dobro ujemanje z modelom napovedanih in v klinični študiji določenih plazemskih koncentracijskih profilov vseh posameznikov, ki so izrazito odstopali od povprečne plazemske koncentracijske krivulje. Z raziskovalnim delom smo pokazali uporabnost fizioloških farmakokinetičnih modelov v razvoju generičnih zdravil. Uporaba fizioloških farmakokinetičnih modelov in virtualnih kliničnih študij bi lahko vodila do zmanjšanja števila kliničnih študij, npr. bioekvivalenčnih študij v stanju po obroku. Pokazali smo, da je rezultat študije mogoče napovedati na podlagi ustrezno razvitega in validiranega modela. Zmanjšanje števila študij pa vodi v manjšo izpostavljenost zdravih prostovoljcev zdravilom, krajši čas in nižje stroške razvoja zdravil ter prispeva k hitrejšemu prihodu varnih, kakovostnih in učinkovitih zdravil na trg.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:fiziološki farmakokinetični model, sproščanje učinkovin, presnova tablet, modelna celična linija MEC-1, biološka uporabnost zdravil
Vrsta gradiva:Doktorska disertacija
Tipologija:2.08 - Doktorska disertacija
Organizacija:FFA - Fakulteta za farmacijo
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:[R. Jereb]
Leto izida:2021
Št. strani:191 str.
PID:20.500.12556/RUL-137084 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:615.015(043.3)
COBISS.SI-ID:77678083 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:01.06.2022
Število ogledov:457
Število prenosov:20
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Development and application of physiologically based pharmacokinetic models for evaluation of influences on drug bioavailability and bioequivalence prediction
Izvleček:
Physiologically based pharmacokinetic models are mathematical models that simulate the processes of release, absorption, distribution, metabolism and excretion after drug administration based on the physicochemical and biopharmaceutical properties of the drug substance, the properties of the formulation and the physiological characteristics of humans or animals. They are used to predict pharmacokinetic parameters such as the drug bioavailability, maximum concentration of the active substance in blood plasma, area under the curve of plasma concentration as a function of time, etc. Physiologically based pharmacokinetic models are useful at various stages of drug development, however their application in the generic pharmaceutical industry for regulatory purposes is not yet so widespread. The purpose of the doctoral thesis was to develop physiologically based pharmacokinetic models for various active pharmaceutical ingredients and formulations with as low prediction error as possible. Using the developed models, we aimed to evaluate the effects of changes in various parameters on the drug bioavailability and to predict the bioequivalence of formulations in the development of generic drugs. We wanted to test whether physiologically based pharmacokinetic models could be used to predict the in vivo behavior of formulations in which the active ingredient is present in amorphous form in one formulation and in crystalline form in another formulation. Additionally, we aimed to test the applicability of the models for predicting the bioequivalence of a test and reference drug in fed study. We also wanted to investigate the applicability of physiologically based pharmacokinetic models to evaluate the effects of gastrointestinal properties on drug bioavailability and to determine parameters that significantly affect the variability of drug pharmacokinetics in in vivo studies. We first developed a physiologically based pharmacokinetic model for a drug, in which the active ingredient was present in amorphous form in the test formulation and in crystalline form in the reference formulation. During the development of the model, we determined how to introduce the difference between the formulations into the model and which model had the lowest prediction error. The developed model predicted the pharmacokinetic parameters of the test and reference formulations with less than 10% prediction error. Using virtual clinical trials, we also predicted the bioequivalence of the test and reference drug in the fasted state, which is consistent with the results of the in vivo bioequivalence study. Key question during the development of models was how to develop a model that has the lowest prediction error. We have found that models are best developed in a stepwise fashion and validated accordingly in the interim. Thus, pharmacokinetic parameters (clearance, volume of distribution, distribution constants) are best determined from the plasma concentration profile after intravenous drug administration. In this case, drug release and absorption do not affect the shape of the plasma concentration curve. Plasma concentration profiles after oral administration of the solution are most useful for determining the drug permeability in the gastrointestinal tract, since in this case the dissolution of the active ingredient does not affect the rate and extent of absorption. If these profiles are not available, plasma concentration profiles following oral administration of an immediate-release capsule or tablet can be used. There are several options for entering dissolution profiles into the model - direct entry of the dissolution profile, fitting the z-factor to the dissolution profile or adjusting the particle size of the active ingredient. When developing an individual model, it is necessary to test different methods and use the one resulting in the model with the lowest prediction error. One of the models, which was developed in a stepwise fashion, was developed based on plasma concentration profiles after intravenous administration of the active ingredient, after oral administration of different doses of the same active ingredient in immediate-release formulations and after oral administration of the same active ingredient in modified-release formulations. The developed model was used to predict the effect of changes in the in vitro dissolution rate on the drug bioavailability. In vitro in vivo correlation could not have been developed according to regulatory guidelines, therefore we developed an in vitro in vivo relationship based on physiologically based pharmacokinetic model. A validated physiologically based pharmacokinetic model was proposed as an adequate alternative to in vitro in vivo correlation when evaluating the effect of changes in the in vitro dissolution profile on drug bioavailability. Next, we wanted to use physiologically based pharmacokinetic models to predict the bioequivalence of drugs in the fed state. Physiologically based pharmacokinetic models can be used to predict the effect of food on drug bioavailability by altering relevant parameters (e.g. pH and volume of gastrointestinal fluid, gastrointestinal transit time). The previously developed model for the amorphous and crystalline forms of the same drug was also used to predict the effect of food on the in vivo performance of the formulations and to predict the bioequivalence of the test and reference formulations in fed state. The modeling results agreed with the in vivo results of the bioequivalence study. We developed six additional models for drugs belonging to classes I, II and III according to the biopharmaceutical classification system. The models were developed based on literature and in vitro data on active ingredients and formulations as well as on the results of an in vivo bioequivalence studies with drug administration in fasted state. The models were properly validated and then used to predict bioequivalence in fed state. We predicted that the test and reference formulations were bioequivalent in five cases and non-bioequivalent in one case, which was consistent with the results of in vivo bioequivalence studies. In the final part of the research, we studied the variability of the gastrointestinal tract conditions and how the literature values match the default values of physiological parameters in the gastrointestinal tract model in GastroPlus%. Based on the results of the literature review, we adjusted the physiological parameters of the model in the fasted and fed states. The modified gastrointestinal tract models were used to determine the effect of variable gastrointestinal characteristics on the bioavailability of two drugs. Physiologically based pharmacokinetic models were developed for a delayed-release tablet and for an immediate-release tablet. We found that the pharmacokinetics of the delayed-release tablet were most influenced by the timing of gastric emptying. However, for the immediate-release tablet containing poorly soluble active pharmaceutical ingredient, the variability of dissolution and absorption was most significantly influenced by pH and fluid volume in the gastrointestinal tract. Using parameters sensitivity analysis and virtual clinical trials, we determined which parameters, in addition to gastrointestinal conditions, influence the in vivo variability in the pharmacokinetics of these two drugs. In the case of a delayed-release tablet, an important parameter affecting pharmacokinetic variability is clearance, which is particularly noticeable for the part of the population that poorly metabolises the drug substance. In the case of an immediate-release tablet, variability in the permeability of the active substance in the gastrointestinal tract contributes to the variability in pharmacokinetics in addition to the pH and fluid volume in the gastrointestinal tract. Using the developed models, we were able to describe the plasma concentration profiles of all subjects that deviated significantly from the mean plasma concentration curve. Through the presented research work, we have demonstrated the applicability of physiologically based pharmacokinetic models in the development of generic drugs. The use of physiologically based pharmacokinetic models and virtual clinical trials could lead to a reduction in the number of clinical trials, such as fed bioequivalence studies, as we have shown that the outcomes can be predicted on the basis of a properly developed and validated model. Thus, reducing the number of clinical trials could lead to lower exposure of healthy volunteers to medication, reduce time and cost of drug development, and help bring high-quality and effective medicines on the market faster.


Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj