Prispevek raziskuje prostor v poeziji in poetiki Iztoka Osojnika in Aleša Debeljaka ter trdi, da Debeljak prostor umešča v območje med pesmijo in bralcem, Osojnik pa ga prek jezika pesmi umešča v samega sebe. Rezultat tega je končna teleologija za Debeljaka in začasna za Osojnika. Debeljakove pesmi si prizadevajo obnoviti preteklost, Osojnikove pa odkriti prihodnost.
|