V mednarodnih odnosih kot znanstveni disciplini je bila Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) deležna le malo pozornosti. Zato je bilo leto 2001 izjemno za (angleško) literaturo o njej, saj so izšle kar štiri študije. Vendar ko se od količine ozremo h kvaliteti, lahko zopet opazimo normalno stanje. Razen ene od študij so vse druge opisne, kar je sicer značilno za to področje proučevanja. Študije o OVSE se večinoma izogibajo vsakršnega neposrednega nanašanja na analitične okvire in teorije. Taka opisna naravnanost nujno omejuje tisto, kar je o OVSE mogoče povedati. Zato se članek osredotoča na tri teoretične okvire, da bi ponazoril trditev, koliko bi proučevanje OVSE pridobilo s teoretično osmislitvijo. Kaže, kako trije takšni pristopi - konstruktivistične varnostne študije, kopenhagenska šola in foucaujevska analiza moči - bogatijo proučevanje OVSE v še neraziskani smeri. Tako odkriva tudi nove, še nerazumljene vidike tega, kaj ta institucija je in kaj počne. Čeprav ti trije pristopi ne izčrpajo možnosti za teoretično osmišljeno proučevanje OVSE, pa poudarjajo potrebo po preseganju sedanje opisne metode pri njenem proučevanju.
|