izpis_h1_title_alt

Educational technology and the construction of authentic learning environments : scientific monograph
ID Istenič, Andreja (Avtor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (1,94 MB)
MD5: 2E7E4D602A47CF42C51E70C0DDE83737

Izvleček
The book Educational Technology and the Construction of an Authentic Learning Environment at the core of educational technology sets out to improve the performance of the educational process. Educational technology is addressed in the global system of factors of the educational process, as it plays an important role in linking teaching in educational institutions and learning in natural environments. Educational technology enables the establishment of an authentic learning environment in three important ways: (1) the use of digital media is an authentic activity for today's generations, an authentic environment of social life, (2) due to the capabilities of modern technology, authentic learning environments can be established by connecting 'classroom' and various original environments (natural and other) and (3) a 'classroom' with all functions can be established in a variety of original environments. This paper discusses early learning, which is becoming increasingly permeated by digital technology in the primary family environment, affecting the child’s relationships, interaction content, and environment, and changing family interaction. According to research reports concern for children’s development and learning, triggers polarization, producing both advocates and opponents. Emphasizing the risks and delaying closer contact with technology neglects the opportunities of digital practices for a child’s emerging literacy and the development of learning dispositions. A fundamental challenge to inclusion is bridging the gap between digital practices as fundamental socio-cultural practices that the child learns through play. As the boundaries between traditional and digital play are blurred, digital play should also be included in the play-based kindergarten curriculum and a link between home and kindergarten should be established and maintained in partnership with parents. Among the key factors for the integration of educational technology in kindergartens are the attitudes and competencies of pedagogical staff that need to be developed in primary and lifelong learning. This book discuss possibilities for the integration of educational technology the structure of the educational process in terms of learning factors, structural and process factors of learning and subjects of the learning process, teacher and student. In the early 20th century, educational technology took on the role of aids, teaching aids, or resources. Later, under the influence of communication theories, it was conceived as a carrier or mediator of information. In both periods, it was included in the didactics among the structural components of the educational process. With the development of computer technology and under the influence of cognitive theories of learning and teaching, the consideration of gadgets has been joined by the consideration of process design and implementation. Educational technology interweaves two aspects: the aspect of using technology as a structural component and the aspect of designing the learning process (process components). This paper discusses the competencies of the 21st century, among which these two aspects form a special set of information, media and technological skills. In modern times, the prevailing discourse in the field of educational technology is the development of digital competencies of the teacher, who succeeded information literacy and a little later media literacy. The beginnings more clearly expressed the notion of autonomous literacy as a set of skills, techniques, and procedures for use in a variety of contexts and situations. Media literacy has already been addressed in social contexts in its beginnings, consistent with the social concept of literacy. The discussion of digital literacy includes two submenus: (1) conceptualization of digital literacy in the process of moving from technological and information practices to social practices and (2) transformation of original literacy with a written medium that transforms into multimodal literacy, and multiliteracy - compound literacy in social practices. The book presents the method of digital storytelling, which the author has studied in detail over the years, as an example/case study of good practice. The method of storytelling is an extended form of the method of interpretation included in various areas of the curriculum. Storytelling enables the establishment of meaning, perception and interpretation and is expressed in narrative thinking. Through storytelling, the child makes sense of and presents her experiences and views, and develops narrative thinking. In its digital form, storytelling exploits the potential of technology for multimodal expression and enables the situated development of literacy, contextualized in reflection and an identity that is increasingly associated with digital practices.

Jezik:Angleški jezik
Ključne besede:digitalna tehnologija, pouk, učenje, didaktika, informacijska pismenost, digitalna pismenost, medijska pismenost, kompetence, učitelji, izobraževanje
Vrsta gradiva:Znanstveno delo
Tipologija:2.01 - Znanstvena monografija
Organizacija:FGG - Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:Faculty of Civil and Geodetic Engineering
Leto izida:2021
Št. strani:1 spletni vir (1 datoteka PDF (126 str.))
PID:20.500.12556/RUL-125523 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:37.091.64(0.034.2)
ISBN:978-961-6884-71-6
DOI:10.15292/Etcale.2021.01 Povezava se odpre v novem oknu
COBISS.SI-ID:56864771 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:23.03.2021
Število ogledov:1905
Število prenosov:540
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Licence

Licenca:CC BY-NC-ND 4.0, Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna
Povezava:http://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/4.0/deed.sl
Opis:Najbolj omejujoča licenca Creative Commons. Uporabniki lahko prenesejo in delijo delo v nekomercialne namene in ga ne smejo uporabiti za nobene druge namene.
Začetek licenciranja:22.03.2021

Sekundarni jezik

Jezik:Slovenski jezik
Izvleček:
Delo Izobraževalna tehnologija in izgradnja avtentičnega učnega okolja v jedro izobraževalne tehnologije postavlja izboljšanje uspešnosti vzgojno-izobraževalnega procesa. Izobraževalna tehnologija je obravnavana v globalnem sistemu dejavnikov vzgojno-izobraževalnega procesa, saj ima pomembno vlogo pri povezovanju poučevanja v vzgojno-izobraževalnih zavodih in učenja v naravnih okoljih. Izobraževalna tehnologija omogoča vzpostavljanje avtentičnega učnega okolja na tri pomembne načine: (1) uporaba digitalnih medijev je za današnje generacije avtentična aktivnost, avtentično okolje socialnega življenja, (2) zaradi zmožnosti sodobne tehnologije se lahko avtentična učna okolja vzpostavljajo s povezovanjem 'učilnice' in različnih izvirnih okolij (naravnih in drugih) in (3) 'učilnica' z vsemi funkcijami se lahko vzpostavi v različnih izvirnih okoljih. V pričujočem delu je obravnavano zgodnje učenje, ki postaja vse bolj prežeto z digitalno tehnologijo v primarnem okolju družine, ki posega v razmerje med otrokom, interakcijsko vsebino in okoljem, in spreminja interakcijo v družini. Skrb za otrokov razvoj in učenje, po poročilih raziskav, sproža polarizacijo, zagovornikov in nasprotnikov. Poudarjanje tveganj in odtegovanje tesnejšega stika s tehnologijo zanemarja priložnosti digitalnih praks za otrokovo porajajočo se pismenost in razvoj dispozicij za učenje. Temeljni izziv vključevanju predstavlja premoščanje razkoraka med digitalnimi praksami kot temeljnimi družbeno-kulturnimi praksami, ki jih otrok usvaja z igro. Ker se meje med tradicionalno in digitalno igro brišejo, je treba tudi v kurikulu za vrtce, ki temelji na igri, vključevati digitalno igro in v partnerstvu s starši vzpostavljati in ohranjati vez med domom in vrtcem. Med ključnimi dejavniki za vključevanje izobraževalne tehnologije v vrtce so stališča in kompetence pedagoških delavcev, ki jih je treba razvijati v začetnem in vseživljenjskem izobraževanju. Možnosti za vključevanje izobraževalne tehnologije so preučevane tudi v strukturi vzgojno-izobraževalnega procesa z vidika dejavnikov učenja, strukturnih in procesnih dejavnikov učenja ter subjektov učnega procesa, učitelja in učenca. Na začetku 20. stoletja je izobraževalna tehnologija zajemala vlogo pripomočkov, učil ali sredstev. Pozneje, pod vplivom komunikacijskih teorij, je bila pojmovana kot nosilec ali posredovalec informacij. V obeh obdobjih je bila v didaktiki vključena med strukturne sestavine vzgojno-izobraževalnega procesa. Z razvojem računalniške tehnologije in pod vplivom kognitivnih teorij učenja in poučevanja se je obravnavi pripomočkov pridružila obravnava načrtovanja in izvajanja procesov. Izobraževalna tehnologija prepleta dva vidika: vidik rabe tehnologije kot strukturne sestavine in vidik oblikovanja učnega procesa (procesne sestavine). V širšem okviru so obravnavane kompetence 21. stoletja, med katerimi tvorijo poseben sklop informacijske, medijske in tehnološke kompetence. V sodobnosti je na področju izobraževalne tehnologije prevladujoči diskurz razvoj digitalnih kompetenc učitelja, ki je nasledil informacijsko pismenost in malce poznejšo medijsko pismenost. Začetki so izraziteje izražali pojmovanje avtonomne pismenosti kot set spretnosti, tehnik in postopkov za uporabo v različnih kontekstih in situacijah. Medijska pismenost je bila že v svojih začetkih obravnavana v socialnih kontekstih, skladna s socialnim konceptom pismenosti. Obravnava digitalne pismenosti zajema dve podmeni: (1) konceptualizacijo digitalne pismenosti v procesu odmika od tehnološkega in informacijskega k socialnim praksam in (2) transformacijo izvirne pismenosti z medijem pisave, ki se transformira v večkodno pismenost, in večrazsežnostno pismenost – sestavljeno pismenost v socialnih praksah. V primerih dobre prakse je predstavljena metoda digitalnega pripovedovanja zgodb, ki sem jo v preteklih letih podrobno preučevala. Metoda pripovedovanja zgodb je razširjena oblika metode razlage, vključena na različnih področjih kurikula. Pripovedovanje zgodb omogoča vzpostavljanje smisla, percepcije in razlage in se izraža v pripovednem mišljenju. Otrok s pripovedovanjem osmišlja in predstavlja svoje izkušnje in poglede ter razvija pripovedno mišljenje. V svoji digitalni obliki pripovedovanje zgodb izkorišča potencial tehnologije za večkodno izražanje in omogoča umeščen razvoj pismenosti, kontekstualiziran v refleksiji in identiteti, ki je vse bolj povezana z digitalnimi praksami.

Ključne besede:digitalna tehnologija, pouk, učenje, didaktika, informacijska pismenost, digitalna pismenost, medijska pismenost, kompetence, učitelji, izobraževanje

Projekti

Financer:ARRS - Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije
Številka projekta:P2-0210
Naslov:E-Gradbeništvo

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj