V času trajanja oksidativnega stresa se sproščajo zunajcelični vezikli (stressEV), ki so sposobni aktivacije Tollu podobnega receptorja 4 (TLR4) z genskim profilom, ki se razlikuje od aktivacije z naravnim ligandom lipopolisaharidom (LPS). V tej doktorski dizertaciji pokažemo, da stressEV v primerjavi z LPS aktivirajo različne dejavnike transkripcije, kar prispeva k razlikam med vnetjem, induciranim s patogeni, in sterilnim vnetjem. Pokazali smo, da je za tvorbo agonistov TLR4 potrebna usklajena aktivnost 15-lipoksigenaze (15-LO) in sekretorne fosfolipaze A2 (sPLA2). Te agoniste smo identificirali kot lizofosfolipide (lysoPL) z oksidirano nenasičeno maščobno kislino. Hidroksi, hidroperoksi in keto produkte 20:4 lysoPI smo določili z masno spektrometrijo in le-ti so aktivirali enak genski vzorec kot stressEV. Poleg tega je aktivnost sPLA2 v sinovialni tekočini bolnikov z revmatoidnim artritisom prispevala k tvorbi agonistov TLR4. Injiciranje sPLA2 je poslabšalo s K/BxN serumom induciran artritis pri miših in otekanje gležnjev je bilo delno odvisno od TLR4. Ker se oba encima aktivirata med vnetjem, ti rezultati potrjujejo vlogo stressEV v sterilnem vnetju in spodbujanju kroničnih bolezni ter odpirajo možnost zdravljenja bolezni, ne da bi to vplivalo na sistemsko prirojeno imunost.
|