izpis_h1_title_alt

Vpliv elektrokemoterapije z bleomicinom na jetra pri prašiču
ID Žmuc, Jan (Avtor), ID Serša, Gregor (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (4,16 MB)
MD5: 3F5C68302C8EAD082C87A058B2838C28

Izvleček
Znanstveno izhodišče. Elektrokemoterapija je nova lokalna metoda zdravljenja tumorjev jeter. Objavljene so bile prve klinične raziskave o uporabi elektrokemoterapije z bleomicinom za zdravljenje hepatoceličnega raka in jetrnih zasevkov raka debelega črevesa in danke. Vključeni so bili bolniki s tumorji, ki niso bili primerni za kirurško odstranitev ali zdravljenje z drugimi lokalnimi metodami, kot sta radiofrekvenčna ali mikrovalovna ablacija. Avtorji so poročali, da je elektrokemoterapija z bleomicinom varna in učinkovita metoda za zdravljenje tumorjev jeter, vendar pa so pri histološkem pregledu tkivnih vzorcev ugotovili poškodbe normalnega tkiva in manjših krvnih žil jeter. Morebitne nenamerne poškodbe velikih žil in žolčnih vodov jeter med zdravljenjem z elektrokemoterapijo bi lahko škodovale bolnikom, zato je za varno načrtovanje in izvajanje zdravljenja potrebno podrobneje raziskati vpliv elektrokemoterapije z bleomicinom na normalen parenhim, velike žile in žolčne vode jeter. Namen in hipoteza. Namen doktorskega dela je natančno opisati akutne histološke, radiološke in biokemične spremembe po elektrokemoterapiji jeter prašiča z bleomicinom s poudarkom na morebitnih spremembah na velikih žilah in žolčnih vodih. Naša hipoteza je, da uporaba elektrokemoterapije z bleomicinom v bližini velikih žil in žolčnih vodov jeter ne povzroči škodljivih sprememb normalnih tkiv, ki bi lahko vodile v odpoved organa ali v druge resne zaplete. Metode. Dovoljenje za izvajanje poskusov je izdala Etična komisija za poskuse na živalih Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Vsi postopki so bili skladni z nacionalno in evropsko zakonodajo. Našo hipotezo smo preverili s translacijsko raziskavo na živalskem modelu, ki smo jo izvedli na osmih prašičih ženskega spola. Prašiče smo izbrali, ker so med vsemi vrstami poskusnih živali njihova jetra najbolj podobna človeškim. Za oceno akutnih sprememb na jetrih smo med kirurškim posegom v splošni anesteziji pri šestih prašičih v poskusni skupini uporabili elektrokemoterapijo z bleomicinom, pri dveh prašičih v kontrolni skupini pa smo aplicirali samo električne pulze brez bleomicina. Pri vseh poskusnih živalih smo električne pulze aplicirali na štirih različnih anatomskih mestih v jetrih, skupno 32 aplikacij. Neposredno po posegu smo jetra ocenili z uporabo računalniške tomografije s kontrastnim sredstvom. Po dveh ali sedmih dneh smo prašiče evtanazirali in jim odstranili jetra za histološki pregled tkivnih vzorcev. Pred posegom in pred evtanazijo smo jim odvzeli vzorce krvi za laboratorijske preiskave. Ves čas poskusa smo prašiče natančno opazovali in beležili morebitne nepričakovane klinične znake. Ocene jeter z računalniško tomografijo in rezultate histoloških pregledov tkivnih vzorcev smo podali opisno, vrednosti biokemičnih označevalcev v krvi smo primerjali s t-testom za odvisne vzorce. Rezultati. Ugotovili smo, da elektrokemoterapija z bleomicinom povzroči omejene poškodbe normalnega tkiva jeter tik ob elektrodah. V tkivu jeter, ki je bilo od elektrod oddaljeno več kot tri mm, sprememb nismo opazili. Najpomembnejša ugotovitev naše raziskave je, da kljub tvegani uporabi elektrokemoterapije z bleomicinom nismo opazili nobene tromboze ali drugih klinično pomembnih poškodb velikih žil in žolčnih vodov jeter. Manjše žile ob elektrodah so bile različno poškodovane, od delnih poškodb do popolne nekroze. Spremembe na jetrnem parenhimu so bile enake pri uporabi elektrokemoterapije ali aplikaciji samo električnih pulzov. Tako smo potrdili, da so opažene spremembe posledica aplikacije električnih pulzov, medtem ko uporaba bleomicina ni povzročila dodatnih poškodb jeter. Pri poskusnih živalih nismo ugotovili kliničnih ali laboratorijskih znakov odpovedi jeter ali sistemskega vnetnega odziva. Pri pregledu tkivnih vzorcev, odvzetih sedem dni po posegu, smo že opazili regenerativne spremembe zato je nadaljnji razvoj klinično pomembnih sprememb malo verjeten. Zaključki. Potrdili smo našo hipotezo, da elektrokemoterapija z bleomicinom ne povzroči klinično pomembnih poškodb normalnega tkiva jeter. Naše delo potrjuje, da je uporaba elektrokemoterapije z bleomicinom varna za zdravljenje bolnikov s tumorji jeter blizu velikih žil in žolčnih vodov.

Jezik:Slovenski jezik
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Organizacija:MF - Medicinska fakulteta
Leto izida:2019
PID:20.500.12556/RUL-111845 Povezava se odpre v novem oknu
COBISS.SI-ID:302924288 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:16.10.2019
Število ogledov:1111
Število prenosov:175
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:The Effects of Electrochemotherapy with Bleomycin on Porcine Liver
Izvleček:
Background. Electrochemotherapy is a new local treatment method for liver tumours. The first clinical studies on the use of electrochemotherapy with bleomycin for treatment of hepatocellular carcinoma and colorectal liver metastases have been published. Included patients had unresectable tumours, which were also not eligible for other local treatments, e.g. radiofrequency and microwave ablation. The authors of these pilot studies reported that electrochemotherapy with bleomycin is feasible, safe and effective for liver tumour treatment. However, when histopathological examination of liver biopsy specimens was performed, damage to normal small-calibre blood vessels was observed. Inadvertent damage to major blood vessels and bile ducts of the liver during treatment could cause serious harm to patients. Therefore, more data on the effects of electrochemotherapy with bleomycin on normal liver parenchyma, blood vessels and bile ducts is needed to ensure safe treatment. Aim and hypothesis. Our aim was to comprehensively evaluate acute histological, radiological and biochemical changes in normal porcine liver parenchyma after electrochemotherapy with bleomycin. We placed additional emphasis on electrochemotherapy induced changes in major liver blood vessels and bile ducts. Our hypothesis was that the use of electrochemotherapy with bleomycin near major liver blood vessels and bile ducts does not cause clinically important changes which could lead to organ failure and other serious complications. Methods. Permission for carrying out the experiments was obtained from the Ethical Commission for Animal Experimentation at the Administration of the Republic of Slovenia for Food Safety, Veterinary and Plant Protection. All procedures were compliant with national and European legislation. We tested our hypothesis by designing a translational animal model study which we carried out on eight female domestic pigs. We chose domestic pigs as our experimental animals, as their liver is very similar to human liver. To assess acute liver parenchyma changes, we performed electrochemotherapy with bleomycin in six test pigs and additionally applied electric pulses only in two control pigs during open surgery. In each test animal, electric pulses were applied in four different anatomical locations in the liver, for a total of 32 applications. Immediately after the procedure we assessed the livers with the use of contrast-enhanced computed tomography. Two or seven days after surgery, the pigs were euthanized, and their livers explanted for histological examination. Blood samples were collected before surgery and before anaesthesia for laboratory analysis. We also looked for development of possible clinical signs of liver failure. We presented the histological and radiological findings descriptively, while we compared the results of blood sample testing using paired t-sample testing. Results. We found that electrochemotherapy with bleomycin caused limited damage to normal liver tissue adjacent to the electrodes. No changes were observed in the liver parenchyma farther than three mm away from the electrodes. The most important finding of our study is that despite the risky use of electrochemotherapy with bleomycin, no thrombosis or other important changes in major liver blood vessels and bile ducts were observed. We observed variable levels of damage to the small blood vessels adjacent to the electrodes, from partial damage to complete necrosis. The observed changes in the liver were identical when electrochemotherapy with bleomycin or electrical pulses only were used, thus confirming that the changes were caused by the application of electrical pulses, with bleomycin causing no further damage to the liver. No clinical or biochemical signs of liver failure or systemic inflammatory response were observed in the experimental animals. Seven days after the procedure we already saw regenerative changes in the liver, therefore we consider the probability of development of further clinically important changes to be minimal. Conclusions. Electrochemotherapy with bleomycin does not cause clinically important changes in normal liver parenchyma. Our study confirms its safety for use in treatment of patients with liver tumours near major blood vessels and bile ducts.


Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj