izpis_h1_title_alt

The Role of the European Court of Human Rights in Construction of Particular Constitutional Law
ID Ceranić, Vedran (Avtor), ID Zagorc, Saša (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (2,46 MB)
MD5: 9FE24ADDA8811BEB7778C025CE2D1077

Izvleček
Constitutional law as a fundamental legal branch within one state always had prevailing national characteristics. National constitutional provisions were result of a multiple historical, political, economic and other significant forces which have been realized within one state. On the basis of the principle of national sovereignty, states were solely responsible for realization of social, economic and political reality on their territory as well as for the realization of human rights and fundamental freedoms which are inalienable part of the constitutional law regulation. All revealed horrors of the World War II pointed out to the conclusion that contemporary states can not and must not be solely responsible for protection and realization of human rights and fundamental freedoms. Instead, international community as a unit must assure legal mechanisms which can ensure realization of particular minimum human rights standards across the globe. One of such contemporary mechanism is the (European) Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms with Protocols which is the most important international agreement devoted to the protection and realization of human rights and fundamental freedoms. Signed in Rome 1950, the Convention has developed from “just one more” international agreement related to the human rights protection to the one of the most important legal source of the human rights law in contemporary time. Impacts of the Convention on national legal orders of the Council of Europe member states are unprecedented and the Convention is commonly attributed as the Constitution for Europe or as the top of the European constitutional architecture. Such position of the Convention is based upon the procedural provisions of the Convention where supranational and independent European Court of Human Rights on the grounds of the autonomous interpretation of the Convention and individual application pursuant to the Art. 34 of the Convention secures realization of human rights and fundamental freedoms which are guaranteed by the Convention. On the other side, contracting states (member states of the Council of Europe) pursuant to the provision of the Art. 46 of the Convention must undertake all actions in order to fully and properly execute all final judgements of the European Court. Such organization of contemporary European (regional) human rights framework has significant impacts within constitutional law. Human rights and fundamental freedoms which are protected by the Convention’s provisions are in the same time substantially and grammatically similar (convergent) with human rights and fundamental freedoms which are guaranteed within national constitutional provisions of the contracting states. This fact points out to the conclusion that within the Council of Europe member states exist national but also supranational legal framework for the human rights protection. This supranational legal framework is positioned on the European Court which accepted in its practice evolutive interpretation of contemporary human rights and fundamental freedoms. By determination of the European Court that violation of particular provision of the Convention has occurred in particular case and by full execution of the final judgement of the European Court, constitutional law of respondent state assumes one particular and rather extensive context. On the other hand, the European Court by exercising its function becomes that institutional link that connects national constitutional orders of the contracting states on one qualitatively higher (supranational) level which gives inputs for evolution of contemporary human rights and fundamental freedoms. Given the fact that protection and realization of human rights and fundamental freedoms is an inherent part of contemporary constitutional law regulation and that the European Court and the Convention are substantially devoted to the protection and realization of that same human rights and fundamental freedoms which are also protected on national constitutional level, this dissertation will assess can contemporary constitutional law be constructed trans-nationally on the basis of judicial activism of the European Court and evolutive interpretation of the Convention. In other words, this dissertation will assess can contemporary constitutional law be de-nationalized on the basis of activism of one supra-national court. From the methodological perspective, this task will be fulfilled by analysis regarding legislative and judicial adjustments which have been undertaken in the process of execution of final judgements of the Court in particular cases. Respective legislative and judicial adjustments after the European Court’s judgement indicate that national legal orders are changing and are becoming more and more similar pursuant to the judicial activism of the European Court in the line of protection of human rights and fundamental freedoms which are an inherent part of contemporary constitutional law regulation. And if we aggregate all impacts of the European Court’s activism in the line of protection of human rights and fundamental freedoms on national legal orders of contracting states maybe we can theoretically construct one new concept in the contemporary constitutional law, i.e. the particular constitutional law.

Jezik:Angleški jezik
Ključne besede:contemporary constitutional law, internationalization of constitutional law, (European) Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms, European Court of Human Rights, human rights law, particular constitutional law
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Organizacija:PF - Pravna fakulteta
Leto izida:2019
PID:20.500.12556/RUL-111468 Povezava se odpre v novem oknu
COBISS.SI-ID:302257664 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:02.10.2019
Število ogledov:1608
Število prenosov:374
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Slovenski jezik
Naslov:Vloga Evropskega sodišča za človekove pravice pri izgradnji partikularnega ustavnega prava
Izvleček:
Ustavno pravo kot temeljna pravna veja znotraj ene države je imelo vedno prevladujoče nacionalne značilnosti. Nacionalne ustavne določbe so bile rezultat večkratnih zgodovinskih, političnih, gospodarskih in drugih pomembnih sil, ki so se uresničile znotraj ene države. Na podlagi načela nacionalne suverenosti so bile države izključno odgovorne za uresničevanje družbene, gospodarske in politične realnosti na svojem ozemlju ter za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so neodtujljivi del ustavnopravne ureditve. Vse razkrite grozote Druge svetovne vojne so pokazale da sodobne države ne morejo in ne smejo biti izključno odgovorne za varovanje in uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Namesto tega mora mednarodna skupnost kot enota zagotoviti pravne mehanizme, ki lahko zagotovijo uresničevanje določenih minimalnih standardov človekovih pravic po vsem svetu. Eden od takih sodobnih mehanizmov je (Evropska) Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli, ki je najpomembnejši mednarodni sporazum, namenjen varstvu in uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Konvencija je bila podpisana v Rimu leta 1950 in iz „samo še enega“ mednarodnega sporazuma o varstvu človekovih pravic izhaja iz enega najpomembnejših pravnih virov prava človekovih pravic v sodobnem času. Vplivi Konvencije na nacionalne pravne rede držav članic Sveta Evrope so brez primere in Konvencija je običajno pripisana kot Ustava za Evropo ali pak vrh evropske ustavne arhitekture. Takšno stališče Konvencija temelji na postopkovnih določbah Konvencije, v katerih je nadnacionalno in neodvisno Evropsko sodišče za človekove pravice na podlagi avtonomne razlage Konvencije in individualne vloge v skladu s čl. 34 Konvencije zagotavlja uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Konvencija. Na drugi strani pa so države pogodbenice (države članice Sveta Evrope) v skladu z določbo čl. 46 Konvencije morajo sprejeti vse ukrepe, da bi v celoti in pravilno izvedli vse pravnomočne sodbe Evropskega sodišča. Takšna organizacija sodobnega evropskega (regionalnega) okvira človekovih pravic ima pomemben vpliv v okviru ustavnega prava. Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih varujejo določbe Konvencije, so hkrati bistveno in slovnično podobne (usklajene) s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene z nacionalnimi ustavnimi določbami držav pogodbenic. To dejstvo kaže na ugotovitev, da v državah članicah Sveta Evrope obstajajo nacionalni, pa tudi nadnacionalni pravni okvir za varstvo človekovih pravic. Ta nadnacionalni pravni okvir je postavljen na Evropsko sodišče, ki je v svoji praksi sprejelo evolutivno interpretacijo sodobnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z odločitvijo Evropskega sodišča, da je v določeni zadevi prišlo do kršitve posamezne določbe Konvencije in s popolno izvršitvijo pravnomočne sodbe Evropskega sodišča, ustavno pravo tožene države prevzame določen in precej obsežen kontekst. Po drugi strani pa Evropsko sodišče s svojo funkcijo postane institucionalna povezava, ki povezuje nacionalne ustavne ureditve držav pogodbenic na eni kvalitativno višji (nadnacionalni) ravni, ki daje vložke za razvoj sodobnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na to, da je varovanje in uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin neločljiv del sodobne ustavnopravne ureditve in da sta Evropsko sodišče in Konvencija bistveno namenjeni varovanju in uresničevanju istih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so prav tako zaščitene na nacionalni ustavni ravni bo ta disertacija ocenila, ali je sodobno ustavno pravo mogoče oblikovati transnacionalno na podlagi sodnega aktivizma Evropskega sodišča in evolutivne razlage Konvencije. Z drugimi besedami, ta disertacija bo ocenila, ali je mogoče sodobno ustavno pravo de-nacionalizirati na podlagi aktivizma enega nadnacionalnega sodišča. Z metodološkega vidika bo ta naloga izpolnjena z analizo zakonodajnih in sodnih prilagoditev, ki so bile izvedene v postopku izvrševanja pravnomočnih sodb Sodišča v posameznih primerih. Ustrezne zakonodajne in sodne prilagoditve po sodbi Evropskega sodišča kažejo, da se nacionalni pravni redi spreminjajo in postajajo vse bolj podobni v skladu s sodnim aktivizmom Evropskega sodišča v okviru varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so neločljiv del sodobno ustavnopravno ureditev. In če združimo vse vplive aktivizma Evropskega sodišča v linijo zaščite človekovih pravic in temeljnih svoboščin v nacionalnih pravnih redih pogodbenih držav, lahko teoretično zgradimo nov koncept v sodobnem ustavnem pravu, to je partikularno ustavno pravo.

Ključne besede:sodobno ustavno pravo, internacionalizacija ustavnega prava, (Evropska) Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropsko sodišče za človekove pravice, pravo človekovih pravic, partikularno ustavno pravo

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj