izpis_h1_title_alt

Prevalenca ter zunanja in notranja morfologija zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino pri prebivalcih Slovenije
ID Hitij, Tomaž (Avtor), ID Štamfelj, Iztok (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (10,14 MB)
MD5: 04D45FB120A1A3EC5F363C12EA25B979

Izvleček
To doktorsko delo osvetljuje zgornje stalne kočnike z nadštevilno palatinalno korenino z epidemiološkega, anatomskega, diagnostičnega, kliničnega in širšega biomedicinskega vidika. V prvem delu smo raziskali zunanjo morfologijo 44 zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino in primerjalni vzorec 44 zgornjih stalnih kočnikov z eno palatinalno korenino iz zbirke ekstrahiranih zob, nato pa z uporabo računalniške tomografije s stožčastim snopom tudi njihovo notranjo morfologijo. V drugem delu smo izvedli retrospektivno klinično raziskavo posnetkov zgornjih čeljusti, pridobljenih z uporabo računalniške tomografije s stožčastim snopom, ki so bili v sklopu stomatološkega zdravljenja narejeni pri 1173 pacientih. V tretji delu pa smo retrospektivno analizirali 15 kliničnih primerov pacientov, ki so imeli skupaj 17 zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino. Izsledki naših raziskav nasprotujejo v stroki zelo razširjenemu prepričanju, da se nadštevilna palatinalna korenina in druge vrste nadštevilnih korenin na stalnih zgornjih kočnikih redko pojavijo. Klinična raziskava posnetkov, pridobljenih z računalniško tomografijo s stožčastim snopom, je pokazala, da lahko zobozdravnik v povprečju pri vsakem devetnajstem pacientu (5,29 % pacientov) pričakuje vsaj en stalni zgornji kočnik z nadštevilno korenino. Raziskava je potrdila, da je nadštevilna palatinalna korenina najpogostejša nadštevilna korenina pri stalnih zgornjih kočnikih (3,84 % pacientov) in da njena pogostost narašča v distalni smeri: šestica (0,2 % zob), sedmica (1,3 % zob) in osmica (2,7 % zob). Pri endodontskem zdravljenju se zato s problematiko nadštevilne palatinalne korenine največkrat srečujemo pri sedmici, pri ekstrakcijah pa pri osmici. Omenjeni izsledki se ujemajo s podatki iz literature, ki ne kažejo, da bi med populacijami obstajale pomembne pogostnostne razlike. Prav tako se z izsledki drugih raziskav ujema ugotovitev, da razlik med spoloma ni. Pravočasno razpoznavo nadštevilne palatinalne korenine, ki je ključna za uspešno endodontsko, parodontalno in kirurško zdravljenje zoba, v praksi otežuje superpozicija bukalnih in palatinalnih korenin na periapikalnem rentgenskem posnetku zoba. V doktorskem delu prvič empirično dokazujemo ključno vlogo kliničnega pregleda pri razpoznavi nadštevilne palatinalne korenine. Ugotovili smo, da se na palatinalni strani obravnavanih stalnih zgornjih kočnikov pojavlja vrsta specifičnih oblikovnih znakov, ki imajo pri kliničnem pregledu vlogo diagnostičnih kazalnikov nadštevilne palatinalne korenine: zobna krona, ki je palatinalno širša kot bukalno, izrazito vbočenje zobne krone, dvojni ali trojni Carabellijev znak, skleninski biser, obsežen skleninski jezik in kronsko-koreninska brazda. Zaradi palatinalno obsežnejše zobne krone ima zgornji zobni lok pogosto obliko grške črke omega, kar je prvi znak, ki ga zobozdravnik lahko opazi pri kliničnem pregledu. Vse tri raziskave so pokazale, da je delež stalnih zgornjih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino, ki imajo najmanj en klinično lahko določljiv diagnostični kazalnik, zelo velik (63&#8210;94 %). Te ugotovitve so ključ do napredka pri razpoznavi nadštevilne palatinalne korenine, ki je trenutno na nezavidljivi ravni: pri nobenem od 15 retrospektivno analiziranih kliničnih primerov nadštevilna palatinalna korenina ni bila ugotovljena pred napotitvijo k specialistu. Izsledki doktorskega dela kažejo, da je zunanja koreninska morfologija zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino zelo raznovrstna in je z uporabo obstoječe klasifikacije po Christie in sod. (1991) ter Baratto-Filho in sod. (2002) ni možno opredeliti pri več kot dveh tretjinah primerov. Z multivariantno analizo podatkov smo ugotovili, da lahko vse morfološke različice zgornjih stalnih kočnikov opredelimo le z določitvijo vrste in višine zraščenja korenin ter divergence palatinalnih korenin. Razvili smo sistem za klasifikacijo zunanje koreninske morfologije pri zgornjih stalnih zobeh, ki vključuje tudi različne vrste nadštevilnih korenin. Merila za razvrščanje koreninskih različic vključujejo število korenin, vrsto in višino zraščenja korenin. Z uporabo nove klasifikacije na prikazih zgornjih stalnih ličnikov in kočnikov z računalniško tomografijo s stožčastim snopom smo potrdili ugotovitve predhodnih raziskav, da je levo-desna somernost zunanje koreninske morfologije zelo velika (P > 0,05). Edina ugotovljena nesomernost je bila večja pogostost nadštevilne palatinalne korenine na desni strain (P < 0,01). Klinično pomembna je tudi ugotovitev, da pri pacientu, pri katerem najdemo zgornji stalni kočnik z nadštevilno palatinalno korenino, obstaja več kot 27-odstotna verjetnost, da je nadštevilna palatinalna korenina tudi na kontralateralnih ali ipsilateralnih kočnikih. V raziskavi z računalniško tomografijo s stožčastim snopom smo pokazali, da imajo zgornji stalni kočniki z nadštevilno palatinalno korenino kompleksno kanalsko morfologijo, zlasti tisti s koreninskim zraščenjem. Pri približno polovici zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino lahko namreč pričakujemo, da bo endodontsko zdravljenje zahtevno ali zelo zahtevno. To je nasprotju z ugotovitvami dosedanjih raziskav, kjer so na razmeroma majhnem vzorcu zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino opisali enostaven kanalski sistem. Naši rezultati kanalske morfologije, pa so primerljivi z rezultati nedavne raziskave na stalnih zgornjih drugih kočnikih zraščenimi koreninami. Ugotovili smo še druge za endodontsko zdravljenje pomembne razlike od običajne kanalske morfologije zgornjih stalnih kočnikov. Razdalja med palatinalnima vhodoma v koreninska kanala je statistično značilno večja od razdalje med bukalnima vhodoma (P < 0,05). Vhod v distobukalni kanal je pomaknjen bolj bukalno, kot je to običajno za stalne zgornje kočnike z eno palatinalno korenino. Med meziopalatinalnim in distopalatinalnim kanalom je prisotna izrazita divergenca, ki je bila za prisotna tudi v srednji tretjini. Tu sta bila palatinalna kanala tudi statistično značilno bolj divergentna kot bukala koreninska kanala (P < 0,05). S pričujočim delom smo pridobili kvalitetne podatke o pogostnosti ter zunanji in notranji morfologiji zgornjih stalnih kočnikov z nadštevilno palatinalno korenino pri domačem prebivalstvu, ki bodo zagotovo prispevali k zanesljivejši razpoznavi in uspešnejšemu zdravljenju teh zob v prihodnje.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:Zobna morfologija, stalni zgornji kočniki, nadštevilna korenina, radix mesiolingualis, radix distolingualis, radix paramolaris, radix distomolaris, radix mesiomolaris, dve palatinalni korenini, računalniška tomografija s stožčastim snopom, Slovenija.
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Organizacija:MF - Medicinska fakulteta
Leto izida:2019
PID:20.500.12556/RUL-109749 Povezava se odpre v novem oknu
COBISS.SI-ID:34522841 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:08.09.2019
Število ogledov:1473
Število prenosov:304
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Prevalence, external and internal morphology of the permanent maxillary molars with supernumerary palatal root in the population of Slovenia
Izvleček:
This doctoral thesis highlights epidemiological, anatomical, diagnostic, clinical and broad biomedical aspects of the permanent maxillary molars (PMMs) with a supernumerary palatal root (SPR). In the first study, we examined the external morphology of 44 PMM (18 second and 26 third PMMs) with SPR and a reference sample of 44 PMMs with one palatal root from the collection of extracted teeth. The same teeth were also analysed for the internal morphology after they were scanned using the cone-beam computed tomography (CBCT). In the second study, we performed a retrospective clinical study on the CBCT scans of the upper jaws belonging to 1173 patients. In the third study, we retrospectively analysed 15 clinical cases of patients who had a total of 17 PMMs with a SPR. The results of our studies contradict a widespread belief that the SPRs, as well as other supernumerary roots (SNRs) on PMMs, are very rare. Based on our results from the retrospectively analysed clinical CBCT scans, we can expect that on average every 19th patient visiting the dental office has at least one PMM with a SNR (5.29% of patients). Our study on extracted teeth and CBCT scans confirmed the literature data that SPR only rarely develops on the first PMM (0.2% of teeth); however, with increasing frequency on the second (1.3% of teeth) and the third (2.7% of teeth) PMM. We can, therefore, expect to find PMMs with SPR more often on the second PMM during endodontic treatment, and more often on the third PMM during the tooth extraction. The similarity of our results with previously reported frequencies ascertains that the prevalence of SPR is similar among different ethnic groups. The absence of gender differences established in our study is also in agreement with the previous findings. Clinically, the early identification of SPR is crucial for successful endodontic, periodontal, and surgical treatment. However, the SPR can be difficult to identify from periapical radiographs as palatal and buccal roots often overlap. During the routine dental examination, this root constellation might be predicted mainly by observing the external tooth morphology during the clinical examination; however, until now this has not been empirically tested. We demonstrated that it is possible to differentiate PMMs with SPR from those with one palatal root by observing specific morphological traits on the palatal aspect of the tooth. These distinguishing morphological traits include crown wider on the palatal half, double Carabelli cusp, pronounced palatal indentation of the crown, thick palatal enamel extension, palato-radicular groove, and palatal enamel pearl. The clinical part of our study indicates that the enlarged palatal half of the crown can also result in omega-shaped maxillary dental arch, which may indeed represent the first clue observed by clinician while performing the oral examination. The results from all three studies showed that at least one distinguishing trait is commonly observed on PMMs with SPR (63% to 94% of teeth). These findings could be the key to improve the currently poor clinical identification of the SPR: in none of the 15 retrospectively analysed clinical cases, the SPR was detected prior to referral. The root morphology of PMMs with SPR varies considerably and cannot be classified according to the existing classifications of Christie et al. (1991) and Baratto-Filho et al. (2002) in over two-thirds of cases. We analysed the data with two multivariate ordination methods. Based on these results, we propose that it is better to describe the roots of these teeth with the type and level of root fusion, and the level of divergence of palatal roots. We developed a new system for classifying the external root morphology of the teeth of the upper jaw. The new classification codes the number of roots, the type of root fusion, and the level of fusion. We used this classification system to classify permanent maxillary premolars (PMPs) and PMMs from the CBCT scans. Our results indicate that the external root morphology exhibits a high level of left-right symmetry (P > 0.05). The only observed asymmetry was a higher prevalence of right PMMs with SPR (P < 0.01). It is also clinically relevant to note that if one of the teeth is diagnosed with an SPR that there is a 27% probability of finding the SPR on a contralateral or ipsilateral teeth. Our analysis of CBCT scans of extracted teeth revealed very complex root canal morphology in molars with SPR. In around half of the PMMs with SPR, we can expect challenging endodontic treatment. The complex root canal morphology was most commonly observed in the fused roots. Our results are therefore in contrast with the results from one previous study where simple root canal morphology was described on a relatively small sample of PMMs with SPR. However, our results are comparable to the internal morphology previously observed on second PMMs with fused roots. We also observed other significant deviations from the normal root canal morphology. The distance between the palatal orifices was significantly greater than the distance between the buccal orifices (P < 0.05). The orifice of the distobuccal root canal was positioned more buccally than in PMMs with one palatal root. There was also a pronounced divergence of the mesiopalatal and distopalatal root canal which was also present in the middle third of the root canals, making the palatal root canals significantly more divergent in the middle third compared to the buccal root canals (P < 0.05). Considering the three different methodological approaches used, we have reason to believe our data on the frequency, external and internal morphology of the PMMs with SPR in the Slovenian population are reliable and will undoubtedly contribute to the identification and more effective treatment of these teeth in the future.

Ključne besede:Dental morphology, permanent maxillary molars, supernumerary root, radix mesiolingualis, radix distolingualis, radix paramolaris, radix distomolaris, radix mesiomolaris, two palatal roots, cone-beam computed tomography, Slovenia.

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj