Doktorska disertacija je sestavljena iz vsebinsko dveh zaključenih celot, ki so jima skupni tekoči kristali. V obeh delih na različne načine opazujemo urejanje tekočekristalnih molekul, ki dajo v različnih primerih zanimive in aplikativne lastnosti. V prvem delu doktorske disertacije so predstavljeni rezultati meritev opravljenih z različnimi merilinimi tehnikami, ki prikazujejo stabilizacijo holesteričnih modrih faz z različnimi funkcionaliziranimi nanodelci. V drugem delu je predstavljeno nekaj neposrednih meritev elastokaloričnega efekta v glavno-verižnem tekočekristalnem elastomeru. Predstavljen je nematski kalorični pojav, ki je induciran z zunanjim mehanskim poljem.
Če povzamem bolj natančno, je v prvem delu predstavljena raziskava stabilizacije različnih holesteričnih modrih faz, kot so modra faza I (BPI- ang. blue phase I), modra faza II (BPII) in modra faza III (BPIII), z dodajanjem različnih nanodelcev v holesterični tekoči kristal (TK). V prvih študijah se je raziskovalo predvsem stabilizacijo modrih faz z mešanicami kiralnih tekočih kristalov s sferičnimi nanodelci in kvantnimi pikami, kot so CdSe, CdSSe in zlati nanodelci. Fazni diagrami temperaturnih prehodov v odvisnosti od koncentracije nanodelcev v TK z dodanimi različnimi tipi sferičnih nanodelcev z različnimi jedri, velikostmi in funkcionalizacijo kažejo stabilizacijo BPIII. To velja vsaj dokler so delci manjše ali podobne velikosti kot jedro disklinacijskih linij. V nadaljni raziskavi pa smo se osredotočili na ploščate in paličaste nanodelce in njihov vpliv na širino območja posameznih modrih faz, saj so bile predstavljene teoretične simulacije, ki so predpostavljale boljšo stabilizacijo z dodajanjem anizotropnih nanodelcev, poleg tega pa taki nanodelci še niso bili uporabljeni v študijah pred tem. Rezultati kalorimetrije visoke ločljivosti in mikroskopije s prekrižanimi polarizatorji so pokazali, da funkcionalizirani anizotropni nanodelci nekoliko drugače stabilizirajo območje modrih faz. V primerjavi s sferičnimi in kvantnimi pikami, ki bolj stabilizirajo amorfno BPIII, nanopalčke in ploščati nanodelci z različnimi jedri, velikostmi in funkcinalizacijo večinoma bolj stabilizirajo bolj urejeno BPI. Predstavljen je teoretični model, ki je osnovan na Landau-de Gennesovem fenomenološkem pristopu, v katerem sta predstavljena dva mehanizma. Prvi DCR (ang. defect core replacement) sloni na zamenjavi tekočega kristala v jedru defekta z nanodelcem, medtem ko je drugi povezan z elastično deformacijo - sedlastim upogibom. Kaže, da ta dva mehanizma igrata veliko vlogo pri stabilizaciji modrih faz. Pomemben, še posebej v primeru večjih anizotropnih nanodelcev, je tudi tretji mehanizem ADCT (ang. adaptive defect core targeting), ki je povezan z energijsko izgubo zaradi motnje, ki jo delec povzroči okrog jedra disklinacijske linije. Ta mehanizem tako omogoči, da delec lažje ostane v jedru disklinacijske linije. Podobno kot je bilo ugotovljeno pri stabilizaciji TGB faz, nastanek težkih anizotropnih skupkov nanodelcev v jedru defektov zmanjša fluktuacije disklinacijskih defektnih linij in tako prispeva k stabilizaciji tako BPI kot tudi BPIII modre faze.
V drugem delu so predstavljene neposredne meritve elastokaloričnega (eK) pojava v tekočekristalnih elastomerih. Kalorični pojavi, kot so magnetokalorični, elektrokalorični in mehanokalorični so v zadnjih letih pridobili veliko zanimanje zaradi njihove uporabe v novih, okolju prijaznih grelnih, hladilnih in klimatskih napravah. Med mehanokalorčne spadata barokalorični in elastokalorični. Slednji je najbolj raziskan v kovinah z oblikovnim spominom, v katerih so izmerili spremembo temperature do 40 K. Ker pa je v teh materialih potrebna mehanska napetost večja od 1 GPa, je njihova uporaba v hladilnih napravah povezana z velikimi izzivi. V tej tezi raziskujemo elastokalorični pojav v mehkih materialih, kot so tekočekristalni elastomeri (TKE), pri katerih je dovolj že nekaj redov manjša mehanska napetost (okrog 1 MPa) za vzbujanje eK pojava.
Neposredne meritve elastokaloričnega pojava so potrdile, da obstaja merljiv eK pojav v okolici tekočekristalnega faznega prehoda v glavno-verižnih tekočekristalnih elastomerih. Preprost Landau-de Gennesov model opiše večino opaženih lastnosti eK pojava. Raziskave so pokazale, da pričakujemo največji eK pojav v TKE materialih, ki so pripravljeni tako, da imajo pri nematskem prehodu velik termomehanski odziv in veliko latentno toploto, ki dodatno ojača eK odzivnost.
|