izpis_h1_title_alt

Dovoljenost dokazov, izvorno pridobljenih za namene kazenskega postopka v tujini
ID Hudobivnik, Lea (Avtor), ID Gorkič, Primož (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (1,06 MB)
MD5: A82E151446E9B0B8F94DA4357D507EB7
PID: 20.500.12556/rul/049ce453-1b4a-4274-b597-8630fc2b5d5c

Izvleček
Magistrsko diplomsko delo v drugem poglavju obsega opis razvoja delovanja Evropske unije (v nadaljevanju EU) na kazenskopravnem področju. Ta se v obsežnem delu nanaša na opis instrumentov, s katerimi je EU postopoma prešla od ideje harmonizacije predpisov na tem področju k načelu vzajemnega priznavanja. Na podlagi tega načela si EU prizadeva k uvedbi minimalnih skupnih standardov na področju zbiranja dokazov, ki so zbrani v drugi državi članici in, ki naj veljajo za vse države članice EU. Navedeni instrumenti se nanašajo predvsem na fazo zbiranja dokazov, ne dajo pa konkretnega odgovora na vprašanje, ali bo tako zbran dokaz v državi, kjer poteka sojenje tudi dovoljen. Zato ostaja odgovor na vprašanje dovoljenosti dokazov (tudi tistih, ki pridejo iz tujine) v okviru suverenosti vsake države in je odvisen od posamezne ureditve kazenskega postopka v državah članicah ter presoje sodnika, ki v konkretnem primeru sodi. S tem pa ostaja negotovost, ali bo dokaz v državi sojenja dovoljen. V tretjem poglavju zato sledi predstavitev judikature Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede ključnih vprašanj, ki se v zvezi z vprašanjem dovoljenosti dokazov iz tujine postavljajo. Iz predstavljene judikature je razvidno, da se ureditve kazenskih postopkov med državami članicami razlikujejo. Ker skupni minimalni standardi na področju zbiranja dokazov ne zadoščajo za gotov odgovor na vprašanje, ali bo dokaz v državi sojenja dovoljen, se EU trudi raziskati možnosti za uvedbo minimalnih standardov tudi na področju dovoljenosti dokazov. Četrto poglavje zato obsega možne rešitve glede vprašanja dovoljenosti dokazov, pridobljenih v drugi državi članici EU.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:dovoljenost dokazov pridobljenih v tujini, Evropska unija, harmonizacija, načelo vzajemnega priznavanja, Evropski nalog za prijetje in predajo, Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ, Direktiva 2014/41/EU, judikatura Vrhovnega sodišča Republike Slovenije
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Organizacija:PF - Pravna fakulteta
Leto izida:2017
PID:20.500.12556/RUL-92247 Povezava se odpre v novem oknu
COBISS.SI-ID:15574097 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:06.05.2017
Število ogledov:3446
Število prenosov:515
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Admissibility of evidence, originally obtained for the purposes of criminal proceeding abroad
Izvleček:
Master's thesis in the second section describes the development of the European Union (EU) in the criminal justice field. The development in a large part relates to the description of the conventions and instruments, with which the EU gradually moved from the idea of harmonizing legislation in this area to the principle of mutual recognition. Based on this principle, the EU seeks to establish minimum common standards for obtaining evidence, collected in another member state, that should apply to all EU member states. These instruments relate mainly to the phase of gathering evidence, but do not give a concrete answer to the question, whether will be thus collected evidence allowed in the state where trial takes place. Consequently, the answer to the question whether the evidence (including those which come from abroad) will be admissible stays under the sovereignty of each state and depends on the particular legal regulation of criminal procedure in the member states and assessement of the judge in the particular case. That means it remains uncertain, whether the evidence will be admissible in the state where trial takes place. Therefore in the third chapter follows the presentation of the case law of the Supreme Court of the Republic of Slovenia on key issues relating to the question of the admissibility of evidence from abroad. From the presented case law it is clear that the legal regulations of criminal procedures between the member states varies. Since the common minimum standards for obtaining evidence are insufficient for certain answer to the question whether the evidence will be admissible in the state where trial takes place, the EU is trying to explore the possibility of establishing minimum standards also in the field of admissibility of such evidence. The fourth chapter, therefore, comprises possible solutions regarding the admissibility of evidence obtained in another EU member state

Ključne besede:admissibility of evidence obtained abroad, the European Union, harmonization, principle of mutual recognition, the European arrest warrant, Council Framework Decision 2008/978/JHA, Directive 2014/41/EU, case law of the Supreme Court of the Republic

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj