Članek izhaja iz dveh trditev: prvič, zaščita lokalnih identitet in dediščine kot metode za ohranjanje ali celo spodbujanje lokalne (in tudi nacionalne) kohezije v kontekstu izzivov globalizacije je smiselna in upravičena samo pod pogojem, če je kulturna dediščina zgrajena na podlagi multikulturnosti ter prepletenosti in interakcije med različnimi lokalnimi življenjskimi svetovi; drugič, (re)konstruirane lokalne (teritorialne) kulture in identitete ne morejo biti v popolnosti zajete z binarnimi in poenostavljenimi definicijami "starih" in "novih" lokalizmov. Obe teoretični premisi sta, s pomočjo strukturiranih in pol-strukturiranih intervjujev, uporabljeni pri študiji primera kulturne, potencialno ekonomske, politične in družbene preobrazbe specifičnih lokalnih, teritorialnih in kulturnih identitet v Idriji kot geografsko oddaljenem in razmejenem "hribovskem" mestu s specifično kulturno, naravno in tehnično (industrijsko) tradicijo in dediščino. Vrednota njene zelo specifične dediščine je bila prepoznana z uspešnim vpisom na seznam krajev Unescove svetovne dediščine kot primer institucionalne in simbolne globalne bližine in prisotnosti. Poleg tega je v Idriji sedež nadnacionalnega podjetja z globalno proizvodnjo in trženjem na strateških svetovnih trgih.
|