Reading Humboldt through the theory of communicative action: the democratic potential of symbolic interaction

McLuskie, Ed (avtor)

Wilhelm von Humboldt's studies of language during the nineteenth century anticipated twentieth-century symbolic interactionism, suggesting a two-century intellectual history stressing the communicating subject as an intersubjective actor. Jürgen Habermas's theory of communicative action, well known for its inclusion of George Herbert Mead's symbolic interactionism, appeals in the same breath to von Humboldt's work, thus inviting a critical re-appropriation of Mead beyond the social-psychological realm, into macro-level analyses of cultural reproduction and societal evolution. Read as a project of cultural cultivation, the model of the conversation achieves the status of life-giver for language as such. This project reaches the level of state interests to maintain individual creativity in the company of others, toconsider language an explicit project of social and cultural policy, and to develop concrete institutions of education in the interest of the emancipated citizen. However, this rearticulated symbolic interactionism faces theory-practice disparities in a weak legacy of educational diversity.

• Jezik: Angleški jezik
• Vrsta gradiva: Delo ni kategorizirano
• Tipologija: 1.01 - Izvirni znanstveni članek
• Organizacija: FDV - Fakulteta za družbene vede
• Leto izida: 2003
• Št. strani: Str. 25-44
• Številčenje: Vol. 10, no. 2
• PID: 20.500.12556/RUL-76249
• UDK: 659.3/.4
• ISSN pri članku: 1318-3222
• COBISS.SI-ID: 22322781
• Datum objave v RUL: 21.12.2015

Gradivo je del revije

• Naslov: Javnost = The public
• Skrajšan naslov: Javnost
• Založnik: Taylor & Francis, European Institute for Communication and Culture
• ISSN: 1318-3222
• COBISS.SI-ID: 40119808

Sekundarni jezik

• Jezik: Neznan jezik
• Naslov: INTERPRETACIJA HUMBOLDTA S TEORIJO KOMUNIKATIVNEGA DELOVANJA: DEMOKRATIČNA MOČ SIMBOLIČNE INTERAKCIJE

Izvleček

Wilhelm von Humboldt je z raziskovanjem jezika v devetnajstem stoletju napovedal simbolični interakcionizem dvajsetega stoletja in začel dvestoletno duhovno zgodovino s poudarkom na komunikativnem subjektu kot intersubjektivnem akterju. Teorija komunikativnega delovanja Jürgena Habermasa, ki vključuje simbolični interakcionizem Georga Herberta Meada, hkrati sloni na Humboldtovem delu in spodbuja kritičen premislek o Meadu na makro ravni kulturne reprodukcije in družbene evolucije, ki presega socialno-psihološko sfero. Kot projekt kulturne kultivacije njegov model konverzacije dosega raven državnih interesov za ohranjanje individualne ustvarjalnosti v družbi z drugimi, upoštevanje jezika kot jasnega projekta socialne in kulturne politike ter razvoj konkretnih izobraževalnih institucij v interesu emancipiranega državljana. Reinterpretacija simboličnega interakcionizma pa se sooča z neskladnostjo med teorijo in prakso v pičli dediščini izobraževalne raznovrstnosti.