Članek obravnava komuniciranje za mir v svetu nasprotnikov s primerjavo diskurza reševanja krize predsednikov Kennedyja in Hruščova leta 1962 ter preroškega krščanskega glasu protivojnega odpadništva Jima Wallisa po 11. septembru. Iz teh primerov izpeljuje začetno obliko humanizirajoče estetike, v kateri politični akterji - z nasprotovanjem demonologiji vojne kot odločevalci ali odpadniki - iz jezika pozicije in vizije oblikujejo diskurzivni enaček stereoskopskemu pogledu. Retorična vaja v postavljanju refleksivne perspektive olajšuje percepcijo strateške soodvisnosti nasprotnikov, razveljavlja projekcijo zla in preprečuje rituale odrešilnega nasilja.
|