Članek zastavlja polemično vprašanje, ali je še mogoče šteti kitajske medije za socialistične ali pa se je potencial za oblikovanje socialistične medijske ureditve na Kitajskem izčrpal. Uvodno avtor analizira razpravo, ki je potekala med kitajsko novo levico in liberalci po letu 1997 in je med drugim zastavljala vprašanje o združljivosti ekonomske svobode in družbene pravičnosti. V razpravi je bilo izoblikovano pričakovanje, da bi liberalni socializem lahko bil vodilo neposredne prihodnosti Kitajske. Nekateri podatki kažejo, da se kitajski mediji niso izneverili ideji tržnega socializma. Davčna politika na področju radiotelevizije se na primer uporablja za transfer dela dohodka iz bogatejših pokrajin v revnejša, od centra oddaljenejša kmetijska področja kot pomoč pri izgradnji infrastrukture in razvoju storitev. Nadaljnje spremembe so sicer potrebne, vendar Kitajski ni treba politike na področju množičnih medijev sprememniti v politiko legitimiranja zasebne lastnine. Članek obravnava tudi problematiko "javne sfere" v razemrah državno-partijskega nadzora in pokaže, da se je povečala vključenost državljanov v razpravo o spornih javnih zadevah. V zaključku avtor ugotavlja, da se bodo lahko kitajski mediji razvijali v smeri "tretje poti", tj. tržnega socializma in ne zahodnega tržnega kapitalizma.
|