Večina založniških projektov, s katerimi so britanskemu bralstvu predstavljali prevodno poezijo, se je ukvarjala predvsem s prvimi prevodi tujih avtorjev, bralstvo pa se je pri tem praviloma zanašalo na ugled založnikove "blagovne znamke". Tovrstna prevodna literatura je marginalizirana znotraj širših britanskih založniških in bralnih navad, saj denimo sobotna literarna priloga Guardiana pogosto sploh nima recenzij prevodnih del. Britanska knjižna kultura je notorično enojezikovna: v Britaniji sicer izhajajo dela tujih avtorjev, ki nato postanejo knjižne uspešnice, vendar v prvi vrsti tistih, ki pišejo v angleščini in prihajajo iz Indije, Karibov, Združenih držav, Kanade, Avstralije in Nove Zelandije. V takem kontekstu je skorajda nemogoče, da bi bila pozornosti deležna značilna in posebna literarna kultura, kot je denimo Slovaška. Članek se ukvarja z dilemami in paradoksi, s katerimi se srečujejo poskusi, da bi britansko bralstvo seznanili tudi s tovrstnimi književnostmi.
|