V obdobju družbene in ekonomske tranzicije so bili v Srbiji pomembni projekti reform, ki so pokrivali širok spekter socialne politike in legitimizirali vlogo civilne družbe ter nevladnih organizacij, predvsem tistih, ki so zagotavljale socialne storitve. Preliminarni izsledki kažejo, da so nevladne organizacije dopolnilni oziroma suplementarni dejavniki na področju zagotavljanja socialnih storitev, saj v Srbiji prevladujoč režim ostaja strategija klasične države blaginje. Ocenjuje se, da organizacije, ki zagotavljajo socialne storitve, predstavljajo velik del strukture tretjega sektorja. Kljub temu pa poglavitni problemi izvirajo iz še vedno nerazrešenega problema "delitve dela" med sektorji, pomanjkljivih upravljavskih kapacitetah ter pomanjkanja preverjenih javnopolitičnih rešitev za učinkovito delovanje javne politike na različnih ravneh implementacije. Novonastajajoč tretji sektor se tako izgrajuje brez ustreznih institucionaliziranih mehanizmov regulacije, financiranja, davčnega statusa ter odnosov z javnimi oblastmi.
|