Študija preučuje omilitvene strategije za zmanjševanje dejanj, ki ogrožajo javno podobo (t.i. obraz) sogovorca, v govornih dejanjih nestrinjanja med prijatelji v kitajščini in japonščini. Raziskava temelji na kontrastivno-pragmatičnem okviru ter analizi naravnih pogovornih korpusov. Ključne ugotovitve kažejo, da oba jezika pogosto uporabljata sestavljene vljudnostne strategije, za katere je značilna struktura »navidezno strinjanje + vsebinsko nestrinjanje«, pri čemer govorci kitajščine dajejo prednost strategijam pozitivne vljudnosti, medtem ko govorci japonščine pogosteje uporabljajo plastno uveljavljanje strategij negativne vljudnosti. V kitajščini se zavezniška razmerja vzpostavljajo z rabo eksplicitnih zaimkovnih sistemov, medtem ko japonščina uresničuje posredno zanikanje z izpuščanjem osebka in sintaktično posplošitvijo. To odraža različni komunikacijski paradigmi: kitajsko eksplicitno solidarnost in japonsko implicitno harmonijo, ter ponuja implikacije za medkulturno pragmatiko in poslovno komunikacijo.
|
