Študija zagovarja tezo, da reformacijsko genealogijo od Jana Husa do Martina Lutra, ki jo nosi metafora gos–labod, pripovedna oblika ne le ohranja, temveč jo konstituira, in da ista oblika nosi kritiko izključujoče skupnosti. Andersenov Grdi raček (1843) in tradicija Hus–Luter uresničujeta isto šestfazno zaporedje: izolacija, preizkušnja, latentna identiteta, razodetje, priznanje, retrospektivna legitimacija. Branje temelji na popolnem popisu jezikovnih označevalcev izključitve v Hersholtovem prevodu. Pravljica prikazuje nasilje, posmeh in izključitev brez spolne sestavine; pridevek se pojavlja v treh registrih, protagonistov je zadnji. Dvorišče je v razpletu odsotno.
|