Članek analizira strukturne in politične dejavnike, ki omejujejo globljo integracijo v varnostni in obrambni politiki Evropske unije po letu 2014, zlasti po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022. Avtor trdi, da glavna ovira za globljo obrambno integracijo ni nezadostna vojaška zmogljivost, temveč vztrajanje politične, strateške in obrambno-industrijske fragmentacije med državami članicami. Študija uporablja konceptualno usmerjeno kvalitativno analizo, ki združuje primerjalno politično analizo, politično ekonomijo in študije evropskih integracij. Preučuje razhajajoče se strateške kulture, fragmentirane obrambno-industrijske strukture in institucionalne omejitve glavnih obrambnih pobud EU. Analiza kaže, da je geopolitični pritisk pospešil obrambno sodelovanje, ne da bi bistveno presegel medvladni pristop ali nacionalna strateška razhajanja. Posledično se sodobna obrambna integracija EU interpretira kot proces diferencirane in politično oporekane integracije, namesto kot linearni prehod k enotni evropski obrambni uniji.
|