Članek raziskuje, kako se je pojem praznine (xu虛) uveljavil kot osrednje estetsko nače-lo v tradiciji kitajskega slikarstva učenjakov (wenrenhua文人畫). Daleč od tega, da bi označeval praznino ali ničnost v dobesednem pomenu besede, predstavlja xu dinamično in ustvarjalno silo – temeljno stanje, iz katerega vznikajo umetniška forma, pomen in duhovni uvid. Članek sledi razvoju tega pojma od obdobja Wei-Jin (220–589 n. št.) dalje ter analizira, kako se je xu oblikoval na stičišču neodaoistične metafizike (Xuanxue玄學) in chan budistične filozofije ter se sčasoma preoblikoval iz metafizične abstrakcije v konkreten estetski jezik. S poudarkom na petih ključnih osebnostih – Gu Kaizhi, Zong Bing, Xie He, Jing Hao in Shi Tao – študija izpostavlja, kako je vsak od njih oblikoval temeljna estetska načela, ki slikarstvo utemeljujejo v izraznih možnostih praznine. Pojmi, kot so liubai (留白, neposlikani prostor), qiyun (氣韻, vitalna resonanca duha) in yihua(一畫, celostna ali izvorna poteza s čopičem), prikazujejo, kako se praznina uresničuje tako vizualno kot filozofsko. Članek v zaključku trdi, da xu ni zgolj osrednji pojem kita-jske estetske teorije, temveč tiha ustvarjalna sila, ki oživlja celotno tradicijo umetnosti učenjakov.
|