Magistrsko delo preučuje instrumentalizacijo migracij med poljsko-belorusko mejno krizo (2021–2024) ter njen vpliv na evropsko varnostno upravljanje. Raziskava odgovarja na
vprašanje, kako je Belorusija namerno manipulirala migracijske tokove kot del strategije hibridnega vojskovanja, kako sta se odzvala Poljska in EU ter kaj te dinamike razkrivajo o sekuritizaciji migracij v sodobni Evropi. Krizo analizira skozi tri medsebojno povezane
teoretske okvire: Greenhillov okvir prisilnih migracij, teorijo hibridnega vojskovanja in teorijo sekuritizacije. Skupaj ti pristopi omogočajo večnivojsko oceno namernosti, strateškega konteksta in diskurzivne konstrukcije. Uporabljena je kvalitativna raziskovalna zasnova, ki
temelji na analizi dokumentov: znanstveni literaturi, pravnih aktih, poročilih nevladnih organizacij in medijev ter odprtih virih in raziskavah beloruskih uradnikov v izgnanstvu.
Ugotovitve kažejo, da je Belorusija migracijske tokove orkestrirala prek vizumov, letov in logistične podpore ter jih vgradila v obsežno kampanjo dezinformacij in pritiskov. Odziv
Poljske v obliki izredne zakonodaje, vojaških operacij in potiskanj nazaj (t. i. pushbackov) predstavlja značilen primer sekuritizacije, ki ga je legitimirala visoka raven sprejetosti med prebivalstvom. Na ravni EU je kriza pospešila pravne eksperimente in utrdila premik h
»kriznemu upravljanju«, ki v azilni politiki daje prednost prožnosti pred usklajenostjo. Vendar
pa takšna normalizacija izrednih ukrepov tvega spodkopati Skupni evropski azilni sistem ter načeti normativno verodostojnost Unije. Delo ugotavlja, da migracije služijo tako kot materialna taktika kot diskurzivno orodje, kar najbolje ponazarja poljsko-beloruski primer.
|