V današnjem svetu je čedalje aktualnejše vprašanje vpliva šolanja na različne vidike osebnosti otrok in mladostnikov in ne le vprašanje čim učinkovitejšega poučevanja in učenja. Za Tagoreja je končni cilj vzgoje in izobraževanja vsestranski razvoj posameznika, da se harmonično prilagaja realnosti. Namen tega članka je podrobno predstaviti Tagorejev celovit koncept vzgoje in izobraževanja ter kako se ta kaže v delovanju njegove šole v Santiniketanu. S kvalitativno teoretsko analizo ugotavlja, kateri izmed štirih identificiranih dejavnikov vzgoje v kontinentalni tradiciji (učitelj, vsebina poučevanja, otrok in socialno okolje) je ključni medij vzgoje in izobraževanja v njegovi šoli. Sistematična analiza značilnosti Tagorejevega vzgojno-izobraževalnega procesa ter njegovih zahtev in ciljev kaže, da mu je uspelo integrirati vse štiri vzgojne dejavnike, ki jih pozna evropska kontinentalna tradicija, česar pa ne moremo reči za nobeno izmed predstavljenih evropskih pedagoških teorij (herbartizem, duhoslovna oz. kulturna pedagogika, reformska pedagogika in družbenokritična pedagogika). Poleg tega je Tagore uspel številne teoretične koncepte, ki so še danes relevantni (npr. izkustveno učenje, participacija učencev, utelešeno znanje, koncept stoterih jezikov), na zelo inovativen način vnesti v delovanje šole Santiniketan.
|