V doktorski disertaciji raziskujemo interaktivno upravljanje vidnosti v gosto poseljenih volumnih, katerih glavna značilnost je vsebnost velikega števila medsebojno prekrivajočih se in pogosto prepletajočih se struktur. V prvem delu predstavimo Volume Conductor, sistem za upravljanje vidnosti v gosto poseljenih volumnih, ki omogoča interaktivno oblikovanje skupin struktur, njihovo barvanje in redčenje. Funkcionalnosti sistema temeljijo na tehničnem prispevku, imenovanem maska vidnosti, ki služi kot vmesna predstavitev, s katero so predstavljeni podatki o vidnosti in optičnih lastnostih struktur, vsebovanih v volumnu. Preprosta in učinkovita struktura maske vidnosti in njene pripadajoče prenosne funkcije omogoča njuno samodejno generiranje z minimalno vpletenostjo uporabnika. Postopek generiranja je poenostavljen s temu prilagojenim uporabniškim vmesnikom, ki podpira zaporedno ali hierarhično organizacijo skupin struktur. Masko vidnosti je moč upodobiti s poljubno tehniko upodabljanja, pod pogojem da omogoča uporabo dvodimenzionalnih prenosnih funkcij. Poleg samostojne rabe je masko vidnosti mogoče po potrebi zliti s surovimi podatki. Tovrstna fleksibilnost omogoča neposredno in enostavno vgradnjo v obstoječa orodja za upodabljanje volumnov. Najpomembnejši vidik sistema Volume Conductor je redčenje struktur, ki ga preko drsnikov za nadzor deleža vidnosti nadzoruje uporabnik za vsako ustvarjeno skupino posebej. Vrstni red redčenja struktur določa redčilna funkcija, ki vsaki strukturi določi pomembnost. Koncept pomembnosti smo preko agregacije posplošili s pomembnosti vokslov na pomembnost strukture. Preizkusili smo tri redčilne funkcije: enakomerno, globinsko in kontekstno-odvisno, ki jih uporabnik lahko v postopku redčenja združuje in pri tem ohranja časovno doslednost upodobitve. V zadnjem koraku sistem ovrednoti vidnost struktur iz vidika kamere, tako da prešteje njihove identifikatorje v medpomnilniku identifikatorjev, nato pa pridobljene informacije vrne uporabniku ob drsnikih za nadzor deleža vidnosti in s tem sklene povratno zanko interakcije. Sistem Volume Conductor smo implementirali s programskim vmesnikom WebGL 2.0 Compute. S tem smo ustvarili sistem, ki je hiter, omogoča enostavno vgradnjo v obstoječa orodja ter ga lahko apliciramo na poljubno domeno. Uporabnost sistema Volume Conductor smo ovrednotili z merjenjem hitrosti izvajanja in zbiranjem povratnih informacij domenskih strokovnjakov. Meritve hitrosti izvajanja so pokazale, da sistem na potrošniških napravah dosega hitrosti, primerne za interakcijo, pri tem pa glavno ozko grlo predstavlja upodabljanje. Najbolj časovno potratne korake je moč trivialno paralelizirati. Strokovnjaki s področij znanosti o materialih in mikrobiologije so po vpeljavi sistema v svoje vsakodnevno delo podali povratne informacije glede uporabnosti sistema. Predstavili so tri primere uporabe, v katerih so s sistemom analizirali vlakna in pore v ojačenih polimerih ter upodobili notranjosti celičnih organelov v celici stene sečnega mehurja. Strokovnjaki z obeh področij so potrdili uporabno vrednost sistema s poudarkom na redčenju za namen razkrivanja zakritih struktur ter intuitivnost uporabniškega vmesnika za oblikovanje skupin in njihovo barvanje za osnovno analizo podatkov. Poleg tega so strokovnjaki s področja mikrobiologije izpostavili zmožnost zlivanja maske vidnosti s surovimi podatki pri upodabljanju struktur znotraj celičnih organelov.
V drugem delu predstavimo uporabniško študijo za ovrednotenje natančnosti globinske zaznave v gosto poseljenih volumnih pod vplivom dinamičnih zaznavnih znakov. Študija je bila izvedena v obliki množičenja. Motivacija za izvedbo študije izhaja iz navedb avtorjev mnogih vizualizacijskih tehnik, ki omenjajo izboljšano globinsko zaznavo. Njihove navedbe so bile strogo preverjene v številnih študijah zaznave, toda nobena dosedanja raziskava ni podrobneje obravnavala gostote, niti vsebovala gosto poseljenih volumnov. Študija, predstavljena v pričujoči disertaciji, to vrzel v obsoječih raziskavah zapolni z vključitvijo gosto poseljenih volumnov iz praktičnih primerov uporabe in z upoštevanjem dinamičnih zaznavnih znakov ter s tem natančneje odraža dejansko rabo. V nasprotju s prejšnjimi študijami naša študija poudarja pomen gibanja kamere kot enega najpomembnejših monokularnih globinskih znakov. Študija je obsegala 128 testnih primerov, v katerih so bili upodobljeni štirje volumni s štirimi različnimi tehnikami upodabljanja, vsaka kombinacija pa je bila prikazana iz osmih pogledov kamere. V vsakem testnem primeru smo udeležencem prikazali kratek video, v katerem se je kamera gibala po majhnem krogu okrog začetnega položaja. Po končanem predvajanju so se na strukturah v volumnu prikazale tri točke, udeleženci pa so morali z drsnikom oceniti relativno globino vmesne točke glede na robni točki. Njihove ocene smo zbrali in analizirali povprečno absolutno odstopanje od pravih vrednosti. Rezultati študije razkrivajo močne povezave med natančnostjo zaznavanja globine in gostoto poselitve, oblikami struktur in položajem kamere. Medtem ko so prejšnje študije odkrile signifikantne razlike v natančnosti globinske zaznave med različnimi tehnikami upodabljanja pri uporabi statičnih slik redko poseljenih volumnov, naši rezultati razkrivajo, da lahko celo nerealistične tehnike upodabljanja brez globalne osvetlitve dosegajo primerljive rezultate kot fotorealistične tehnike ob upoštevanju gibanja kamere. Poleg tega smo pokazali, da vsebina volumna na natančnost globinske zaznave vpliva bolj kot tehnika upodabljanja ali osvetlitev volumna. Rezultati so nadalje razkrili, da se natančnost globinske zaznave povečuje s projicirano površino struktur in njihovim delnim medsebojnim prekrivanjem, medtem ko se zmanjšuje s prosojnostjo in gostoto. Zbirko podatkov, uporabljenih in pridobljenih v raziskavi, vključno z videoposnetki in odzivi udeležencev raziskave, smo javno objavili.
|