Članek obravnava razvoj in konceptualizacijo individualizacije in diferenciacije pouka ter personalizacije učenja v slovenski in jugoslovanski pedagoški teoriji od sredine 20. stoletja do danes. Izpostavlja najpomembnejše dosežke na področju didaktičnih ter sistemskih ukrepov, ki pripomorejo k individualizirani in diferencirani obravnavi različnih učencev, pri čemer se osredotoča zlasti na delo Franceta Strmčnika. V središču obravnave je Strmčnikov koncept fleksibilne učne diferenciacije. V prispevku je predstavljeno, kako so Strmčnikova prizadevanja na tem področju vplivala na slovensko vzgojno-izobraževalno politiko in prakso, zlasti po osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Učna diferenciacija je v prispevku obravnavana kot organizacijski ukrep v podporo individualizaciji pouka, ki temelji na ločevanju učencev v homogene ali manjše heterogene skupine glede na učno relevantne značilnosti, kot so učne zmožnosti, interesi in aspiracije. Članek kritično obravnava premik k personalizaciji učenja, ki se kot razmeroma nov koncept uveljavlja v zadnjih letih. Čeprav naj bi bilo s pomočjo personalizacije učenja mogoče bolj učinkovito približati izobraževalno izkušnjo učencem in njihovim specifičnim potrebam, gre za koncept, ki bi lahko vplival na povečevanje neenakosti na področju vzgoje in izobraževanja.
|