Izraz »zgodnjesrednjeveška Kitajska« se običajno nanaša na obdobje Wei Jin, znano tudi kot obdobje Wei Jin ter južnih in severnih dinastij (Wei Jin Nanbei chao魏晉南北朝). Za to obdobje so bile značilne ekstremne družbenopolitične razmere, zaznamovane s stalno nestabilnostjo, pretresi, vojnami, korupcijo, spletkami, zunanjimi vdori in izčrpavanjem prebivalstva. Te okoliščine so pripeljale do izjemno pomembnih družbenih in intelektu-alnih preobrazb, ki so močno vplivale na kitajsko kulturo, zlasti na področju filozofije in umetnosti. Članek raziskuje kulturne in filozofske ideje tega obdobja, ki so prispevale k vzniku individualne osebnosti, ki je nastala kot odgovor na zatiralski in avtoritarni hanski konfucianizem, na katerega so močno vplivale legalistične doktrine. Neodaoizem, najpo-membnejši miselni tok, ki je izhajal iz družbenopolitičnih pretresov tega obdobja, je inte-lektualcem v teh travmatičnih časih dajal zatočišče ter jim omogočal raziskovanje novih načinov filozofiranja in doživljanja estetskega načina življenja. Članek proučuje filozofska raziskovanja šole misterijev (Xuanxue玄學) in gibanja čistih pogovorov (Qingtan清談), ki so spodbudila samozavedanje in nov pogled na individualno osebnost.
|