Glavna misel tega prispevka je, da je krščansko upanje lahko pot do premagovanja eksistencialne tesnobe. Upanje povezuje vertikalno dimenzijo, torej vero in smisel človekovega življenja, ter horizontalno dimenzijo, torej ljubezen do drugih in odprtost do skupnosti. Oboje je popravek dveh deviacij sodobnega človeka, in sicer domnevne preračunljivosti lastnega življenja in dejanj ter družbene razdrobljenosti in odtujenosti. Oboje se izkaže za primerno podlago za izvajanje politike strahu, pri čemer imata pomembno vlogo medijsko posredovanje in produkcija strahu. Zato se perspektiva upanja potrjuje kot neposredna protiutež perspektivi strahu.
|