Avtor v članku analizira Hieronimovo navajanje Vergilija, čigar dela so v 4. stoletju na latinskem Zahodu veljala za skupno antično dediščino. Obravnava štiri osrednje tematike v Hieronimovi zbirki pisem: jezik, čistost, barbarske vpade in asketicizem. Zgledi iz slovitih pisem Evstohiji (Ep. 22), Geruhiji (Ep. 123), Heliodoru (Ep. 14 in 60) in drugim kažejo, kako in v kakšnih kontekstih je Hieronim uporabljal navedke iz poganske književnosti, da bi jih približal in povezal s poganskim znanjem. Zgodba Eneja in Didone, podoba Tartarja in slika padle Troje so uporabljene kot bona ali mala exempla, s tem pa tudi kot vzori za krščansko in nasploh vsakodnevno življenje. Še več, pomenijo retorična orodja v Hieronimovi argumentaciji in se uporabljajo v splošne vzgojne namene. Za Hieronima je Vergilij avtoriteta, ne le glede jezika in znanja, marveč tudi glede moralnih vprašanj. Pri njem Hieronim najde najboljši argument za povezavo med poganskimi idejami in krščansko vero.
|