Članek izhaja iz teze, da se srečujemo z izzivi, za katere je treba iznajti nova načela političnega, družbenega in ekonomskega organiziranja. Čedalje bolj očitno namreč postaja, da podnebna kriza ne grozi le okoljskemu in gospodarskemu propadu, saj v prvi vrsti grozi – in v tem je tudi njena neposredna, a pogosto spregledana nevarnost – našemu političnemu in družbenemu propadu. Obrisi podnebne krize se izrisujejo v vztrajni inhibiciji demokratičnega političnega procesa, spodkopavanju političnih skupnosti in skupnega ter nenazadnje v zatekanju v populistične in avtoritarne modele soočanja s kriznimi razmerami. To od nas terja vnovičen premislek o tem, kako vzpostaviti nov odnos med življenjem in delom, ustvarjanjem in potrošnjo ter nenazadnje individualnim in skupnostnim. Članek zato v analizo alternativ in možnosti intervenira z novim središčnim konceptom – skrbjo – kot temeljno idejo in prakso nove (paliativne) politične in ekonomske paradigme. Naslovili bomo preprosto a hkrati neskončno zapleteno vprašanje: zakaj ideje skrbi in svobode ne bi uporabili kot novo ekonomsko paradigmo, saj bi gospodarstvo navsezadnje moralo biti zgolj in samo sredstvo, s katerim ljudje skrbimo drug za drugega?
|