izpis_h1_title_alt

Motnje sluha pri otrocih z razcepi v orofacialnem področju in njihov govor : magistrsko delo
ID Jager, Hana (Avtor), ID Hočevar-Boltežar, Irena (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Battelino, Saba (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (2,45 MB)
MD5: D873102A98754918DCE185A021D7B1D5

Izvleček
Razcepi v orofacialnem področju so redke prirojene anomalije zgornje aerodigestivne cevi. V Sloveniji se letno rodi približno 30 otrok s to motnjo. Na pomembne funkcije otroka vpliva predvsem razcep neba. Poznavanje povezave med stanjem sluha in govorno-jezikovnim razvojem otrok z razcepi je ključno za uspešno načrtovanje logopedske dejavnosti na področju preventive in rehabilitacije. V teoretičnem delu magistrskega dela smo opisali anatomijo in razvoj ustne votline in ušesa. Opisali smo vrste razcepov v orofacialnem področju, vključno z epidemiologijo in etiologijo le-teh. Natančno smo predstavili funkcionalne posledice razcepov v orofacialnem področju, pri čemer smo se osredotočili na spremembe v govoru in sluhu. Predstavili smo tudi morebitne vzroke za motnje govorjenih glasov pri otrocih z razcepi. V empiričnem delu predstavljamo protokol, ki smo ga uporabili za namen izvedbe raziskave. V raziskavi smo za statistično obdelavo podatkov uporabili kavzalno neeksperimentalno metodo in kvantitativni raziskovalni pristop. Želeli smo preveriti, kako pogoste so motnje sluha pri otrocih z razcepom neba (palatoshisis) in enostranskim ali obojestranskim razcepom ustnice, čeljustnega grebena in neba (cheilognathopalatoshisis unilateralis/bilateralis), ki so vodeni na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana (Klinika za ORL in CFK). Podatke smo povzeli iz zdravstvene dokumentacije (foniatrične, avdiološke in logopedske ambulante). Preverili smo, koliko otrok z omenjenimi razcepi v orofacialnem področju ima okvaro sluha, kako je stanje sluha otrok z razcepi povezano z govorno-jezikovnim razvojem, s hipernazalnostjo, kompenzatorno izreko in motnjami artikulacije v govoru. V raziskavo smo vključili otroke z razcepom neba (30 otrok) in otroke z razcepom ustnice, čeljustnega grebena in neba (16 otrok), ki so bili rojeni v treh zaporednih letih (2015-2017). Podatke smo torej dobili za 46 otrok. Ugotovili smo, da prisotnost razcepa v orofacialnem področju v naši raziskavi v več kot dveh tretjinah primerov negativno vpliva na stanje sluha pred palatoplastiko, kar pomeni, da več kot tretjina preiskovancev z razcepom slabše sliši. Na podlagi pridobljenih podatkov smo ugotovili, da skoraj tri četrtine staršev otrok z razcepi in sočasno okvaro sluha ni opazilo, da njihov otrok slabo sliši. Slabši sluh so namesto staršev ugotovili na Kliniki za ORL in CFK, ko je bila na pregledu opravljena tudi preiskava sluha. Rezultati raziskave so pokazali, da med skupinama otrok z dolgotrajno okvaro sluha (v trajanju več kot 6 mesecev) in brez dolgotrajne okvare sluha ne obstaja statistično pomembna razlika o razumljivosti govora (p = 0.494). Prav tako nismo našli statistično pomembne razlike med skupinama preiskovancev glede velikosti besednega zaklada (p = 0.867), prisotnosti zaostanka na govorno-jezikovnem področju (p = 0.309), prisotnosti kompenzatorne izreke v govoru (p = 0.743) in prisotnosti motenj artikulacije v govoru (p = 0.813). Ugotovili smo, da je bila hipernazalnost pred začetkom logopedske terapije pri otrocih z razcepom v orofacialnem področju prisotna pri več kot polovici preiskovancev. Zanimalo nas je tudi, kako se skupina preiskovancev s sindromi razlikuje od skupine brez sindromov glede na prisotnost dolgotrajne okvare sluha, velikost besednega zaklada, zaostanka na govorno-jezikovnem področju, hipernazalosti, kompenzatrne izreke in motenj artikulacije. Rezultati so pokazali, da glede pojavnosti dogotrajne okvare sluha med skupinama ne obstaja statistično pomembna razlika (p = 0.132). Ugotovili smo, da je v skupini otrok s sindromi in razcepom neba pri vseh preiskovancih prisoten zmanjšan besedni zaklad, zaostanek na govorno-jezikovnem področju, hipernazalnost, kompenzatorna izreka in motnja artikulacije, medtem ko je bila pojavost le-teh v skupini otrok s sindromi in razcepom neba manjša. V raziskavi smo bili omejeni s številom otrok z z razcepom neba (palatoshisis) in enostranskim ali obojestranskim razcepom ustnice, čeljustnega grebena in neba (cheilognathopalatoshisis unilateralis/bilateralis), ki so se rodili v treh zaporednih letih, zato je vzorec naše raziskave relativno majhen. Zanimivo bi bilo podobno zastavljeno raziskavo ponoviti na večjem vzorcu, hkrati pa bi bilo zanimivo otrokom slediti v prihodnje in spremljati njihov učni in končni akademski uspeh. Rezultati raziskave pa so potrdili, da je protokol obravnave otrok z razcepom neba pravilen, saj je redno sledenje sluha in ukrepanje ob okvari sluha edini način, da otroku z razcepom omogočimo čim bolj normalen razvoj. Logopedsko obravnavo mora otrok z razcepom dobiti po možnosti že pred operacijo neba, predvsem pa po tej operaciji. Tako je logoped skupaj z aktivnimi starši ključen za otrokov govorni in splošni razvoj.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:Motnje sluha, Anomalije, Izgovorjava, Govorna terapija, razcepi v orofacialnem področju, govor, sluh
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:PEF - Pedagoška fakulteta
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:H. Jager
Leto izida:2024
Št. strani:VII, 68 str.
PID:20.500.12556/RUL-159282 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:612.85(043.2)
COBISS.SI-ID:200967427 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:05.07.2024
Število ogledov:37
Število prenosov:3
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Hearing disorders and speech in children with orofacial clefts
Izvleček:
Orofacial clefts are rare congenital anomalies of the upper aerodigestive tube. Approximately 30 children are born with this disorder in Slovenia every year. The important functions of the child are mainly affected by the cleft palate. Knowledge of the relationship between hearing and speech-language development in children with clefts is crucial for successful planning of speech therapy activities in the field of prevention and rehabilitation. In the theoretical part of the master's thesis we described the anatomy and development of the oral cavity and the ear. We described the types of clefts in the orofacial area, including their epidemiology and aetiology. The functional consequences of orofacial clefts are detailed, focusing on changes in speech and hearing. We also presented the possible causes of speech sound disorders in children with clefts. In the empirical part, we present the protocol we used for the purpose of conducting the study. In the study, we used the caval non-experimental method and the quantitative research approach for statistical data processing. We wanted to investigate the prevalence of hearing impairment in children with cleft palate (palatoschisis) and unilateral or bilateral cleft lip, mandibular ridge and palate (cheilognathopalatoschisis unilateralis/bilateralis) managed at the ENT and CFK Clinic in Ljubljana. Data were taken from medical records (foniatric, audiology and speech therapy reports). We examined how many children with these orofacial clefts have hearing impairment, how the hearing status of children with clefts is related to speech-language development, hypernasality, compensatory articulation and speech sound disorders in speech. We included children with cleft palate (30 children) and children with cleft lip, jaw ridge and palate (16 children) born in three consecutive years (2015-2017). We therefore obtained data for 46 children. We found that the presence of a cleft in the orofacial region in our study negatively affected hearing status before palatoplasty in more than two-thirds of cases, meaning that more than one-third of the subjects with a cleft were hearing impaired. Based on the data obtained, we found that almost three quarters of parents of children with clefts and concomitant hearing impairment did not notice that their child was hearing impaired. Hearing impairment was identified by the ENT and CFK Clinic instead of the parents, when a hearing test was also performed at the check-up. The results of the study showed that there was no statistically significant difference between the groups of children with long-term hearing impairment (over 6 months) and without long-term hearing impairment on speech intelligibility (p = 0.494). We also found no statistically significant difference between the two groups of subjects on vocabulary size (p = 0. 867), the presence of a speech-language delay (p = 0.309), the presence of compensatory articulation in speech (p = 0.743) and the presence of speech sound disorders (p = 0.813). We found that hypernasality was present in more than half of the subjects before the start of speech therapy in children with orofacial clefts. We were also interested in how the group of subjects with syndromes differed from the group without syndromes with regard to the presence of long-term hearing impairment, vocabulary size, speech-language delay, hypernasality, compensatory articulation and speech sound disorders. The results showed that there was no statistically significant difference between the two groups with regard to the prevalence of permanent hearing impairment (p = 0.132). We found that the group of children with syndromes and cleft palate had a reduced vocabulary, frequently present speech-language delay, hypernasality, compensatory articulation and speech sound disorders. We were limited in our study by the number of children with cleft palate (palatoschisis) and unilateral or bilateral cleft lip, mandibular ridge and palate (cheilognathopalatoschisis unilateralis/bilateralis) born in three consecutive years, so the sample size of our study is relatively small. It would be interesting to repeat a similar study on a larger sample as well as follow the children in the future and monitor their learning and final academic performance. However, the results of the study confirmed that the treatment protocol for children with cleft palate is correct, as regular hearing monitoring and intervention in the event of hearing impairment is the only way to enable a child with cleft palate to develop as normally as possible. Speech therapy for a child with cleft palate should preferably be provided before the cleft palate surgery, and especially after the cleft palate surgery. Thus, the speech therapist, together with active parents, is crucial for the child's speech and general development.

Ključne besede:Orofacial clefts, speech, hearing

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj