Avtentične in individualne pokrajine, ki jih znotraj dveh resničnosti, sveta umetnosti in vsakdanjosti, v kratki zgodbi uporabljajo slovenski avtorji Jani Virk, Andrej Blatnik in Dušan Čater, izpisujejo notranji pomen nekega prelomnega dogodka ali nepričakovano trenutno situacijo. V vivisekciji fragmentov niso obremenjeni s tradicijo in stopajo v medkulturni dialog z evropskimi književnostmi - Stjepanom Tomašem, Josipom Cvenićem, Ingom Shulzem, Laszlom Martonom - ter ustvarjajo celo pahljačo tematskih stilističnih preokupacij, od lirskih do ironičnih. Dekonstukcija književne paradigme novele je v oddaljevanju od notranjih svetov domišljije, ki ustvarja pravljično grotesko, vratolomni fantastični obrat, namesto poante pa ironijo, s katero so relativizirana čustva. Razplet prinaša presenečanje, ukinitev logike in kavzalnosti.
|
