izpis_h1_title_alt

Judovsko novo leto in njegov odmev v katoliškem postnem času
ID Mezeg, Pavel (Author), ID Skralovnik, Samo (Mentor) More about this mentor... This link opens in a new window

.pdfPDF - Presentation file, Download (530,44 KB)
MD5: DEBCB08999C05B403472984344A8B360

Abstract
V prvih poglavjih magistrske naloge smo s pomočjo knjig in strokovnih teoloških člankov razčlenili zgodovinski izvor in povezanost judovskih praznikov: roš hašana, jom kipur in sukot. Izkazalo se je, da je najstarejši od vseh veseli (poljedelski) praznik sukot, v katerem judje praznujejo zahvalo za Božje varstvo v času bivanja v puščavi in na katerega so se v Stari zavezi predvsem spominjali ustoličenja Boga kralja in zaščitnika naroda Izraela v Jeruzalemu. Od tistega zgodovinskega dogodka naprej vse do uničenja Salamonovega templja je na tistem mestu prebivala posebna Božja prisotnost in slava, ki pa je zaradi grehov in gnusob izvoljenega ljudstva zapustila Jeruzalem (Ezk 10). Pred tem so se Hebrejci, še posebno ob najpomembnejših praznikih trudili, da s svojimi prestopki ne bi povzročali prenehanja Božje prisotnosti, onečastili svetosti in izgubili zaščite vrhovnega Boga v njegovem templju. V Stari zavezi in zgodovinskih virih se praznik novega leta ponekod slavi 10. tišrija, torej na sam današnji jom kipur, ali pa se zamenjuje z praznikom spravila letine sukotom. V Starem Izraelu sta imeli priprava, očiščenje (templja, posameznikova obredna čistost) za cilj praznovanje veselega praznika kolib, podobno kot sta se opravili žgalna daritev in daritev za greh v spomladanskem času in po praznovanju pashe v času praznika stalne naselitve (poljedelstva) in opresnikov v Kanaanu. Da pa bi lažje vstopali v spreobrnjenje in posledično po njem v večjo ljubezen do Boga in bližnjega, se judje še danes na to pripravljajo že v mesecu pred praznikom novega leta. Povečujejo svoje skupne molitve, darujejo miloščino, prosijo, tako Boga kot bližnjega za odpuščanje. Kristjani smo prevzeli, kot mnogo drugih stvari od starejših bratov tudi simboliko štiridestednevja, ki izvira predvsem iz 40 - letnega bivanja Izraela v puščavi, saj je moral tam zadostiti za svoje grehe in se prečistiti v novo ljudstvo (verno ljudstvo). Če postno štiridesetdnevje primerjamo z judovsko pripravo na njihovo novo leto, ugotovimo mnogo vzporednic. Glavna in bistvena razlika pa je, da imamo kristjani možnost zajemati moč za nov začetek iz zakramentov (evharistija, spoved) ter cerkvenega občestva, torej Božje prisotnosti in delovanja v svetu, medtem ko judje računajo predvsem na moč volje posameznika in skupnosti, da se odvrne od greha. Krščanska pot spreobrnjenja temelji na Kristusovi izpolnitvi postave v ljubezni do Boga in bližnjega. Medtem ko sta pri judih glavna avtoriteta Mojzes in njegova postava. Obdobje priprave in judovsko novo leto, skupaj z spravnim dnem pa sta najpomembnejša jesenska praznika. To je zanje najsvetejši čas v letu, ko so z Bogom lahko povezani na prav poseben način. Temu primerno večina, tudi če ne prakticira redno svoje vere, izkaže svojo nacionalno in versko pripadnost zavezi z Bogom.

Language:Slovenian
Keywords:kesanje, spreobrnjenje, novo življenje, dobri sklepi, knjiga življenja ali smrti, odpuščanje, judovsko novo leto, postni čas, advent, veselje, pričakovanje, Kristus, rojstvo
Work type:Master's thesis/paper
Organization:TEOF - Theological Faculty
Year:2024
PID:20.500.12556/RUL-155997 This link opens in a new window
Publication date in RUL:26.04.2024
Views:57
Downloads:3
Metadata:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Copy citation
Share:Bookmark and Share

Secondary language

Language:English
Title:The Jewish New Year and its Effect on Chatolic Lent
Abstract:
Nei primi capitoli della tesi magistrale, siamo con l'aiuto di; libri e articoli teologici di esperti, analizzato l'origine storica e il collegamento delle festività ebraiche; Rosh Hashanah, Yom Kippur e Sukkot. Si è scoperto che la più antica di tutte le feste gioiose (ed e anche agricolà) è Sukkot, in cui gli ebrei celebrano il ringraziamento per la protezione di Dio durante la loro permanenza nel deserto e che nell'Antico Testamento veniva ricordata principalmente per l'intronizzazione di Dio re ed protettore della nazione d'Israele a Gerusalemme. Da quell'evento storico in poi, fino alla distruzione del I. tempio di re Salomone, la presenza e la glorià speciale di Dio risiedettero in quel luogo. Sembra, che per causa dei peccati e delle abominazioni del popolo eletto (la disobbedienza agli insegnamenti morali, idolatria, la corruzione morale) èsso lasciò Gerusalemme (Ez 10). Prima di ciò, gli ebrei, soprattutto durante le feste più importanti, cercavano di non provocare con le loro trasgressioni la cessazione della presenza di Dio, disonorare la santità e perdere la protezione di Dio nel suo tempio. Nell'Antico Testamento e nelle fonti storiche, la festa del Capodanno viene talvolta celebrata il 10 di Tishri, cioè l'odierno Yom Kippur, oppure viene confusa con la festa del raccolto/Sukkot. Nell'Antico Israele, la preparazione, la purificazione (il tempio, la purezza rituale dell'individuo), tutto era finalizzato a celebrare la felice Festa dei Tabernacoli. Questa avveniva similmente come si facevano l'olocausto e il sacrificio per il peccato in primavera e dopo la celebrazione della Pasqua, durante la Festa dell'Insediamento Permanente (dell'agricoltura) in Canaan. Per farlo più facile entrare nella conversione e, di conseguenza, in un amore più grande verso Dio e verso il prossimo, cosa alla quale ancora oggi gli ebrei si preparano nel mese che precede le vacanze di Capodanno. Aumentano le preghiere collettive, fanno l'elemosina, chiedono perdono sia a Dio che al prossimo. Cristiani, abbiamo adottato, molte altre cose dai nostri fratelli maggiori, il simbolismo del quarantesimo giorno, che ha origine principalmente dai 40 anni di permanenza di Israele nel deserto, perché lì dovette pagare per i suoi peccati e purificarsi in una nuova vita. Se confrontiamo i quaranta giorni della Quaresima con la preparazione ebraica al nuovo anno fino al giorno di Espiazione, troviamo molti paralleli. La differenza principale ed essenziale, però, è che i cristiani hanno la possibilità di trarre forza per un nuovo inizio dai sacramenti (Eucaristia, confessione) e dalla comunione ecclesiale, cioè dalla presenza e dall'azione di Dio nel mondo, mentre gli ebrei contano soprattutto sulla forza della volontà del singolo e della comunità di allontanarsi dal peccato. Il cammino cristiano di conversione si fonda sull'adempimento della legge da parte di Cristo nell'amore verso Dio e verso il prossimo, mentre per gli ebrei l'autorità principale è Mosè e la sua legge. Il periodo di preparazione e il Capodanno ebraico, insieme al Giorno dell'Espiazione, sono le festività autunnali più importanti, e giorni di piu santità. Questo è il periodo più sacro dell'anno, quando possono connettersi con Dio in un modo molto speciale. Di conseguenza, la maggior parte di loro, anche se non pratica regolarmente la propria religione, dimostra la propria appartenenza nazionale e religiosa alla nazione e l’alleanza con Dio.

Keywords:pentimento, conversione, vita nuova, buone decisioni, libro della vita o morte, perdono, Capodanno ebraico, Quaresima, fine anno liturgico, avvento, gioia, attesa, Cristo, la nascita

Similar documents

Similar works from RUL:
Similar works from other Slovenian collections:

Back