izpis_h1_title_alt

Vloga gena za haptoglobin in parametrov hemolize pri oblikovanju tlečih lezij in njihova povezava z debelino plasti mrežnice pri multipli sklerozi
ID Krajnc, Nik (Avtor), ID Šega Jazbec, Saša (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Špiclin, Žiga (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (28,93 MB)
MD5: 271D187A64A4B82ED2D98BB06C22C3B0

Izvleček
Uvod. Tleče lezije predstavljajo kronično aktivne lezije, ki so povezane z višjo stopnjo prizadetosti bolnikov z multiplo sklerozo (MS) in hitrejšim napredovanjem v sekundarno napredujočo obliko. Dejavniki, ki prispevajo k njihovemu nastanku, ter njihova povezava z debelino plasti živčnih vlaken mrežnice (angl. peripapillary retinal nerve fiber layer, pRNFL), plasti ganglijskih celic ter notranje pleksiformne plasti (angl. ganglion cell-inner plexiform layer, GCIPL) ter notranje jedrne plasti (angl. inner nuclear layer, INL) ostajajo neraziskani. Cilji. Z doktorsko disertacijo smo želeli določiti vlogo gena oz. genotipa za haptoglobin ter parametrov hemolize pri nastanku tlečih lezij ter njihovo povezavo z debelino plasti mrežnice (pRNFL, GCIPL, INL). Dodatno smo se osredotočili na patofiziološke mehanizme privzema železa v mieloidne celice na obrobju tlečih lezij ter radiološki korelat hitrejšega napredovanja prizadetosti pri bolnikih s tlečimi lezijami. Metode. Opravili smo štiri nedovisne retrospektivne raziskave, v katere smo celokupno vključili 310 bolnikov z recidivno-remitentno in sekundarno napredujočo MS, ki so opravili 3T MRI glave po standardnem protokolu (T1-, FLAIR- in SWI-poudarjena sekvenca, v sklopu ene izmed raziskav pa tudi MDME-poudarjena [angl. multi-dynamic multi-echo] sekvenca). Parametri hemolize (število eritrocitov, število retikulocitov, koncentracija hemoglobina, hematokrit, koncentracija kalija, koncentracija železa, koncentracija bilirubina, koncentracija prostega hemoglobina, indeks hemolize, koncentracija laktat dehidrogenaze, koncentracija fibrinogena, koncentracija aspartat transaminaze) so bili določeni ob odvzemu krvi. Iz krvi bolnikov z MS smo izolirali DNA, genotip za haptoglobin pa smo določili z alelnim pomnoževanjem z verižno reakcijo s polimerazo. V vzorcih likvorja novodiagnosticiranih bolnikov je bila določena koncentracija topnega CD163 (sCD163). Za določitev povezave med številom tlečih lezij in debelino plasti mrežnice so bolniki opravili optično koherenčno tomografijo (OCT). Za določitev patofizioloških mehanizmov privzema železa v mieloidne celice na obrobju tlečih lezij smo vzorce možganskega tkiva, pridobljene ob obdukciji 18 kontrol in 24 bolnikov z MS, fiksirali v formalinu in vdelali v parafin. Za zaznavanje železa je bilo uporabljeno barvanje z diaminobenzidinom, okrepljeno s Turnbull modrim. Imunoreaktivnost železa, receptorja za transferin (TfR), SCARA5 (angl. Scavenger Receptor Class A Member 5), DMT1 (angl. divalent metal transporter 1), NRAMP1 (angl. natural resistance-associated macrophage protein 1), CD163, feroportina, hefestina in hepcidina je bila določena na zaporednih delih tkiva. Proučena so bila naslednja področja zanimanja: bela možganovina kontrol, bela možganovina normalnega izgleda (angl. normal-appearing white matter, NAWM) v oddaljenosti ? 10.000 µm od katere koli lezije, bela možganovina v okolici aktivnih lezij ter zgodnja in pozna aktivna področja. Pri kronično aktivnih lezijah smo proučevali okolno belo možganovino, rob lezij in neaktivna jedra lezij. MRI značilnosti (T1- in T2-relaksacijski čas, gostota protonov) so bile določene v tlečih lezijah, lezijah z difuznim SWI-hipointenzivnim signalom (DSHLs) ter SWI-izointenzivnih lezijah (SILs), okolni beli možganovini (angl. periplaque area, PPA) ter NAWM. Rezultati. Parametri hemolize se niso razlikovali med bolniki s tlečimi lezijami, brez le-teh (ne glede na spol in/ali potek bolezni) in kontrolami, prav tako nismo ugotavljali povezave med parametri hemolize in številom tlečih lezij. Parametri hemolize so ostali stabilni v času opazovanja ne glede na klinično in/ali radiološko aktivnosti bolezni. Porazdelitev genotipov za haptoglobin je bila v Hardy-Weinbergovem ravnovesju: Hp1-1 (n = 8; 8,2 %), Hp2-2 (n = 39; 39,8 %) in Hp2-1 (n = 51; 52,0 %). Moški spol (OR 3,83; 95 % CI 1,44, 10,19; p = 0,007) in daljše trajanje bolezni (OR 1,10; 95 % CI 1,00, 1,22; p = 0,044) sta bila neodvisno povezana z večjo verjetnostjo za prisotnost tlečih lezij, medtem ko starost, EDSS in genotip za haptoglobin niso bili. Koncentracija sCD163 je bila pri bolnikih s ? 4 tlečimi lezijami pomembno višja v primerjavi z bolniki s ? 3 tlečimi lezijami (p = 0,009) in je bila neposredno povezana s številom tlečih lezij (r2 = 0,14; p = 0,023). Bolniki s ? 4 tlečimi lezijami so imeli tanjši pRNFL (85,5 µm [15,5] proti 97,7 µm [12,0]; p < 0,001) in GCIPL (63,2 µm [9,1] proti 67,7 µm [6,5]; p = 0,039) ter debelejšo INL (35,9 µm [2,3] proti 34,3 µm [2,6]; p = 0,027) v primerjavi z bolniki brez le-teh. V multivariatnem modelu linearne regresije je bilo višje število tlečih lezij povezano s tanjšima pRNFL (ß = -0,18; 95 % CI -0,98, -0,03; p = 0,038) in GCIPL (ß = -0,21; 95 % CI -0,58, -0,02; p = 0,039), kar ni veljalo za INL (ß = 0,21; 95 % CI -0,01, 0,20; p = 0,073). V poznih aktivnih območjih in na obrobju kronično aktivnih lezij smo ugotavljali kopičenje mieloidnih celic, pozitivnih za železo. V poznih aktivnih območjih je bilo vzporedno s tem povečano število mieloidnih celic, ki so bile pozitivne za označevalce privzema železa TfR, DMT1 (SLC11A2), NRAMP1 (SLC11A1), SCARA5 in CD163, medtem ko je bilo na obrobju kronično aktivnih lezij pomembno povečano le izražanje DMT1 in CD163. Na obrobju kronično aktivnih lezij smo prav tako ugotavljali povečano število CD68+ in CD163+ mieloidnih celic, ki so korelirale z nakopičenim železom (CD163 [r2 = 0,0496; p = 0,033], CD68 [r2 = 0,3527; p < 0,001]). Število CD163+ mielodnih celic je koreliralo z izražanjem HMOX1 (r2 = 0,1495; p = 0,003). V celotni kohorti so imele tleče lezije daljše T1-relaksacijske čase v primerjavi z DSHLs in SILs (2.030,5 ms [1.519–2.540] proti 1615,8 ms [1403,3–1953,5] proti 1.199,5 ms [1.089,6–1.334,6]; oboje p < 0,001), DSHLs pa so imele daljše T1-relaksacijske čase v primerjavi s SILs (p < 0,001). T1-relaksacijski časi v PRL PPA so bili v vseh skupinah pomembno daljši v primerjavi s SIL PPA ter NAWM, ne pa tudi DSHL PPA. T2-relaksacijski časi v PRL PPA so bili v vseh skupinah pomembno daljši v primerjavi z NAWM, pri bolnikih z zgodnjo in pozno RRMS pa tudi v primerjavi z DSHL PPA in SIL PPA. Gostota protonov v PRL PPA je bila v vseh skupinah pomembno večja v primerjavi s SIL PPA in NAWM, pri bolnikih z SPMS pa tudi v primerjavi z DSHL PPA. Zaključki. V doktorski disertaciji smo ovrgli hipotezo, da parametri hemolize skupaj z genotipom za haptoglobin igrajo pomembno vlogo pri nastanku tlečih lezij. Dokazali smo, da je število tlečih lezij neposredno povezano z debelino plasti mrežnice. Poleg tega smo v mieloidnih celicah na obrobju tlečih lezij dokazali povečano izražanje proteinov, ki sodelujejo pri transportu in presnovi hemskega železa, kar govori v prid perifernemu izvoru železa v tovrstnih celicah. Nenazadnje smo pokazali, da so tleče lezije povezane z difuzno okvaro okolne bele možganovine, ki bi lahko predstavljala gonilni mehanizem t.i. tihega napredovanja prizadetosti. Z disertacijo smo tako odprli pomembno vprašanje, ali bi lahko tleče lezije služile kot terapevtska tarča za preprečevanje nadaljnje nevroaksonske okvare.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:multipla skleroza, tleče lezije, debelina plasti mrežnice, haptoglobin, parametri hemolize, železo
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Organizacija:MF - Medicinska fakulteta
Leto izida:2024
PID:20.500.12556/RUL-154792 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:02.03.2024
Število ogledov:120
Število prenosov:18
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:The Role of Haptoglobin Genotype and Hemolysis Parameters in Smoldering Lesion Formation and their Association with Retinal Layer Thickness in Multiple Sclerosis
Izvleček:
Introduction. Smoldering lesions (also known as paramagnetic rim lesions, PRLs) are chronic active lesions that are associated with higher disability and faster progression to secondary progressive multiple sclerosis (MS). The factors contributing to their formation, and their association with the thickness of the peripapillary retinal nerve fiber layer (pRNFL), the ganglion cell-inner plexiform layer (GCIPL) and the inner nuclear layer (INL) remain to be elucidated. Objectives. Our aim was to determine the role of haptoglobin gene or genotype and hemolysis parameters in the formation of PRLs, and their association with the retinal layer thickness (pRNFL, GCIPL, INL). In addition, we focused on the pathophysiological mechanisms of iron uptake into myeloid cells at the lesion edge, and the radiological correlate of faster disability progression in patients with PRLs. Methods. We performed four independent retrospective studies including a total of 310 patients with relapsing-remitting and secondary progressive MS who underwent 3T brain MRI according to a standard protocol (T1-, FLAIR-, and SWI-weighted sequence, and in one of the studies also MDME-weighted sequence). Hemolysis parameters (erythrocyte count, reticulocyte count, hemoglobin concentration, hematocrit, potassium concentration, iron concentration, bilirubin concentration, free hemoglobin concentration, hemolysis index, lactate dehydrogenase concentration, fibrinogen concentration, aspartate transaminase concentration) were determined at the time of the blood draw. DNA was isolated from the blood of patients with MS, and the haptoglobin genotype was determined by allelic amplification by polymerase chain reaction. The concentration of soluble CD163 (sCD163) was determined in CSF samples of newly diagnosed patients. To determine the association between the number of PRLs and the retinal layer thickness, patients underwent optical coherence tomography (OCT). To determine the pathophysiological mechanisms of iron uptake into myeloid cells, brain tissue samples obtained at autopsy from 18 controls and 24 patients with MS were formalin-fixed, paraffin-embedded (FFPE). For iron detection, diaminobenzidine-enhanced Turnbull blue staining was applied. Iron, transferrin receptor (TfR), scavenger receptor class A member 5 (SCARA5), divalent metal transporter 1 (DMT1), natural resistance-associated macrophage protein 1 (NRAMP1), CD163, ferroportin, hephestin in hepcidin immunoreactivities were assessed in consecutive tissue sections. The following regions of interest were investigated: normal white matter of controls, MS normal-appearing white matter (NAWM) in at least 10,000 µm distance to any discernible lesion rim, white matter surrounding lesions, and early and late active areas. For chronic active lesions, we investigated the surrounding white matter, lesion rims and inactive lesion cores. MRI metrics (T1 and T2 relaxation times, proton density) were determined in PRLs, lesions with diffuse SWI-weighted hypointense signal (DSHLs), and SWI-isointense lesions (SILs), their surrounding periplaque area (PPA) and the NAWM. Results. There was no significant difference in hemolysis parameters between patients with and without PRLs (regardless of gender and/or disease type), and controls, nor between hemolysis parameters and the number of PRLs. Hemolysis parameters remained stable during the observation period regardless of clinical and/or radiological activity. The distribution of haptoglobin genotypes was in Hardy-Weinberg equilibrium: Hp1-1 (n = 8; 8.2%), Hp2-2 (n = 39; 39.8%) in Hp2-1 (n = 51; 52.0%). Male sex (OR 3.83; 95% CI 1.44, 10.19; p = 0.007) and longer disease duration (OR 1.10; 95% CI 1.00, 1.22; p = 0.044) were both independently associated with higher risk for the PRL presence, whereas age, EDSS and haptoglobin genotype were not. Patients with ⡥ 4 PRLs had higher CSF sCD163 concentration than patients with ⡤ 3 PRLs (p = 0.009), and CSF sCD163 concentration correlated with the number of PRLs (r2 = 0.14, p = 0.023). Patients with ⡥ 4 PRLs had significantly lower pRNFL (85.8 [15.5] vs. 97.7 [12.0], p < 0.001) and GCIPL thickness (63.2 [9.1] vs. 67.7 [6.5], p = 0.039), and higher INL thickness (35.9 [2.3] vs. 34.3 [2.6], p = 0.027) than patients without PRLs. In a multivariate linear regression model, higher number of PRLs was associated with lower pRNFL (β = -0.18; 95% CI -0.98, -0.03; p = 0.038) and GCIPL (β = -0.21; 95% CI -0.58, -0.02; p = 0.039), but not INL thickness (β = 0.21; 95 % CI -0.01, 0.20; p = 0.073). In late active areas and at chronic lesion rims, we observed an accumulation of iron-positive myeloid cells. In late active areas, we also observed an increase in the number of myeloid cells positive for iron importers TfR, DMT1 (SLC11A2), NRAMP1 (SLC11A1), SCARA5 in CD163, whereas at chronic lesion rims, only DMT1 and CD163 expression was significantly increased. At chronic lesion rims, we also observed an increased number of CD68+ and CD163+ myeloid cells, which correlated with accumulated iron (CD163 [r2 = 0.0496, p = 0.033], CD68 [r2 = 0.3527, p < 0.001]). The number of CD163+ myeloid cells also correlated with HMOX1 expression (r2 = 0.1495, p = 0.003). In the whole cohort, PRLs had longer T1 relaxation times compared to DSHLs and SILs (2030.5 [1519–2540] vs. 1615.8 [1403.3–1953.5] vs. 1199.5 [1089.6–1334.6], both p < 0.001), and DSHLs had longer T1 relaxation times compared to SILs (p < 0.001). In all groups, T1 relaxation times in the PRL PPA were significantly longer compared to the SIL PPA and the NAWM but not the DSHL PPA. Similarly, in all groups, T2 relaxation times in the PRL PPA were significantly longer compared to the NAWM, and also compared to the DSHL PPA and the SIL PPA in patients with early and late RMS. Proton density in the PRL PPA was significantly higher compared to the SIL PPA and the NAWM in all groups, and also compared to the DSHL PPA in patients with SPMS. Conclusions. We refuted the hypothesis that hemolysis parameters together with haptoglobin genotype play an important role in the development of PRLs. On the other hand, we have shown that the number of PRLs is directly associated with retinal layer thickness. In addition, we have shown increased expression of proteins involved in hem iron transport and metabolism in myeloid cells, supporting a peripheral origin of iron. Finally, we have shown that PRLs are associated with diffuse periplaque white matter damage, which could represent the driving mechanism of the so-called silent progression. In that way, we raised an important question whether PRLs could serve as a therapeutic target to prevent further neuroaxonal damage.

Ključne besede:multiple sclerosis, smoldering lesion, retinal layer thickness, haptoglobin, hemolysis parameters, iron

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj