Korpus besedil Svetega pisma je že desetletja predmet literarnega preučevanja v delih Evrope in v Združenih državah, v "postkomunističnih" deželah pa so se na univerzah s to tematiko začeli ukvarjati šele pred kratkim. Preučevanje korpusa predstavlja značilnost splošnejšega procesa sekularizacije in znanstvene analize, v katerem se Sveto pismo razume kot kulturna in psihološka osnova sodobnega človeka, čemur pa nekateri nasprotujejo. V pričujočem prispevku skušam orisati splošne parametre, v okviru katerih bi lahko Sveto pismo obravnavali v visokošolskih učnih načrtih filoloških oddelkov, ter sistematiziram različne možnosti literarnega pristopa. Tradicionalni koncept "zgodovinsko-kritične" interpretacije primerjam s sinhronim branjem, ki omogoča potrditev literarnih kvalitet besedila, na katerega običajno gledamo kot na dokončano in zaključeno entiteto. V prispevku obravnavam možnosti, ki jih ponujajo različne šole in metodologije literarne kritike: strukturalizem in semiotika, Nova kritika, arhetipska kritika, teorija bralčevega odziva, dekonstrukcija, feminizem in študije spolov.
|