Zavedajoč se, da je književnost, hkrati pa tudi način poučevanja književnosti, način razumevanja in spreminjanja družbe, sem pred tremi leti na Univerzi v Novem Sadu (Filozofska fakulteta, Oddelek za srbsko književnost) pripravila predmet z naslovom "Podobe drugih v srbski in hrvaški književnosti 19. in 20. stoletja", gradivo za predmet pa je bilo natisnjeno tudi v knjižni obliki (Self-portraits - imagological variations, Novi Sad 2004). Predmet so neposredno navdahnile "študije podob". Dobro je znano, da književnost pomaga pri ustvarjanju in izražanju narodne identitete, imagološki pristop pa upošteva notranje delovanje besedila in njegovo interakcijo s sobesedilom. Joep T. Leerssen definira študije podob kot "preučevanje narodnih in etničnih stereotipov in literarnega prikaza medkulturnih spopadov" (Leerssen 1991: 128). Literarno izražanje narodnih stereotipov, ki ga najdemo v izbranih literarnih besedilih za predmet (Nenadović, Lazarević, Vinaver, Crnjanski, Nemčić, Matoš, Kamov, Begović itd.), je pri pouku služilo kot izhodišče za dialog o različnih temah: kako gradimo pripoved za druge in zase (heteropodobe proti avtopodobe), kako se v literarnih delih opisuje tujca, kakšen je odnos med književnostjo in "zgodovinskim spominom" itd. Ker lahko na predavalnico gledamo kot na "kraj, kjer se poraja kultura" (Hardcastle 1985), sem skušala krepiti "kulturo primerjave", "zavedanje razlik" in "kulturo dialoga".
|