The article addresses the question of whether Giuseppe Tartini could become an instrument of diplomacy in Slovenia’s relations with other countries. Based on empirical data the authors validate the results previously acquired by other authors regarding the limitations that impede Tartini from becoming a cultural product. They expose the absence of a strategy that could delocalize Tartini and integrate him in the system of Slovenian cultural diplomacy as the main obstacle to his transformation into a cultural product. The reasons for this are multiple, with the main one being the lack of awareness and activity related to Tartini’s potential for becoming a cultural product. If this tower of crystal were to be broken, Tartini could easily become a bridge between the nations, as he was during his lifetime.V pričujočem članku avtorja raziskujeta, če je mogoče premostiti ovire, ki bi omogočile, da bi Giuseppe Tartini postal kulturni proizvod, ter če bi lahko imel Tartini kot kulturni proizvod ‚sposobnost‘ postati sredstvo za krepitev diplomatskih aktivnosti Slovenije na kulturnem in politično-gospodarskem področju. Ugotovitvi, do katerih s pomočjo lastne raziskave prideta avtorja, sta sledeči: (1) Tartini je nasploh premalo populariziran izven svojega lokalnega okolja, zato ostaja lokalni proizvod; (2) Tako na lokalni kot na državni ravni ni oblikovana nobena strategija, ki bi omogočala prehod »Tartinija« iz kulturnega artefakta v kulturni proizvod. Razlogov za to je več, mdr. bi lahko mednje uvrstili splošno nezainteresiranost za Giuseppeja Tartinija s strani slovenskih državnih oblasti; razumevanje "Tartinija" kot lokalnega kulturnega artefakta, ki nima nacionalne mobilizatorične sposobnosti in uporabnosti; ter senca njegove ‚italijanskosti‘ (četudi je živel pred nastankom klasičnih vzorcev nacionalizma v 19. stoletju), kar tudi onemogoča njegov razvoj v nacionalno (ne etnično, ampak državno pogojeno) blagovno znamko oz. kulturni proizvod. Vse našteto kaže na to, da se pri umestitvi oz. razvoju »Tartinija« kot blagovne znamke oz. kulturnega proizvoda na Slovenskem soočamo z dvema problemoma oz. izzivoma, ki jih do kulturnih artefaktov na svojem državnem območju še nismo zares razrešili: na dilemo etničnega ključa, ki je še vedno veliko močnejša, kot si upamo priznati, in določa takt razumevanja kulturnih vzorcev znotraj binarnih kategorij, in splošne nezainteresiranosti za dogajanje in priložnosti, ki ne izhajajo iz centra (Ljubljana), ampak z obrobja slovenske države.
|