Tehnološki napredek pri lesenih konstrukcijskih elementih je privedel do večje priljubljenosti srednje visokih in visokih lesenih stavb. Vodilni kriterij za projektiranje takih stavb je pogosto uporabna ustreznost stavbe pri vibracijah, ki jih povzroča veter. Natančni modeli končnih elementov za napovedovanje njihovih modalnih lastnosti (t.j. lastne frekvence in oblike) so ključni za projektiranje stavb, ki izpolnjujejo sedanja merila uporabnosti. Gradbeni inženirji morajo sprejeti določene predpostavke o tem, kaj vključiti v konstrukcijsko modeliranje. Izkazalo se je namreč, da elementi, ki običajno veljajo za nekonstrukcijske (predelne stene, mavčne plošče, estrih, fasada idr.), delujejo konstrukcijsko in lahko bistveno vplivajo na modalne lastnosti lesenih stavb. V tej disertaciji so predstavljene tri študije primerov lesenih stavb, za katere so bili razviti modeli končnih elementov. Z uporabo eksperimentalnih modalnih lastnosti so bili modeli posodobljeni, da bi spoznali učinke različnih gradbenih elementov. Uporabljen je bil verjetnostni okvir, zasnovan na Bayesovem sklepanju, z namenom upoštevanja negotovosti v formulaciji. Razvit je bil nadomestni model na podlagi polinomske razširitve kaosa. Ta omogoča časovno učinkovitejše izvajanje stohastičnih analiz, kot so kvantifikacija negotovosti, analiza občutljivosti in vzorčenje posteriorne verjetnosti z Markovsko verigo Monte Carlo. Deterministični in verjetnostni pristop sta bila primerjana in ocenjena glede na njuno uspešnost.
|