I. Tavčar v svojem zgodovinskem romanu - kroniki Visoška kronika spaja nacionalno zgodovino in človeške značaje ter riše zasebno življenjsko usodo kot utelešenje nacionalne zgodovine (socialne, verske in etične), dokumentirano poustvarja dobo protireformacije v drugi polovici 17. stol. Med drugim ga zanima vloga reformacije ter problem religioznosti in religioznega fanatizma kot sestavini nacionalne identitete. Kot vodilno gibalo dobe avtor vidi strah, predvsem strah pred bogom, javnim mnenjem in samim življenjem, ki je nevarno. K zgodovinskemu ozračju dobe in vzrokom za protislovja, ki opredeljujejo romaneskno podlago, tj. iskanje izstopa iz te logike samouničenja, socialne determiniranosti in verskega sovraštva, ki so v tistem času skorajp revladali nad ustvarjalnimi tendencami, prispeva tudi umetniška semantika vsakdanjosti.
|