Parkinsonova bolezen je kronična, napredujoča, nevrodegenerativna bolezen, ki povzroča simptome, kot so počasnost gibanja, tremor, mišična togost in težave s koordinacijo. Bolezen je posledica propadanja dopaminskih nevronov v črni substanci v možganih, vzroka bolezni ne poznamo. Zdravljenje je usmerjeno v lajšanje simptomov in izboljšanje kakovosti življenja bolnikov s pomočjo zdravil, terapije in v nekaterih primerih kirurškega posega.
Globoka možganska stimulacija (DBS) je kirurški postopek, ki se uporablja pri zdravljenju pacientov z napredovalo Parkinsonove bolezni. Med operacijo se v možgane vstavita elektrodi, ki oddajata električne impulze v določene možganske regije. Postopek izboljša številne motorične in nemotorične simptome bolezni, vendar lahko povzroči poslabšanje nekaterih, kot so naprimer hoja in aksialni simptomi.
Cilj te diplomske naloge je bil potrditi ali ovreči sledečo hipotezo: Pacientom, ki so prejeli operacijo globoke možganske stimulacije, se aksialni simptomi (hoja in posturalna stabilnost) poslabšajo bolj kot pacientom, ki DBS operacije niso prejeli.
Paciente iz PPMI podatkovne baze smo razdelili v eksperimentalne in kontrolne skupine glede na vnaprej definirane kriterije. Večinoma smo se posluževali standardizirane lestvice MDS-UPDRS za oceno stanja bolnikov s Parkinsonovo boleznijo. Nato smo med seboj primerjali paciente znotraj skupine v različnih časovnih točkah ter opravili medsebojno primerjavo skupin. Ugotovili smo, da obstaja statistično signifikantna razlika v poslabšanju hoje med pacienti, ki so prestali DBS operacijo, in tistimi, ki je niso. Nismo pa opazili enake ravni statistične signifikantnosti pri poslabšanju aksialnih simptomov ali posturalne stabilnosti. Naši modeli strojnega učenja, ki so bili naučeni na razpoložljivih podatkih, so dosegli AUC natančnost 0,76 in F1 natančnost 0,65 pri napovedovanju poslabšanja hoje pacientov iz eksperimentalne skupine.
|