Magistrsko delo raziskuje »obstoj« in »naravo« transmigrantske postjugoslovanske skupnosti na Dunaju. V ospredju zanimanja je perspektiva mladih študentov, ki so se nedavno preselili v mesto. Dandanes, več kot 30 let po razpadu socialistične jugoslovanske federacije, je zgodovinsko naseljena »jugoslovanska« skupnost na Dunaju kot taka praktično izginila in se razdelila na različne etnične skupnosti. Kljub temu pa se veliko ljudi iz nekdanjih republik še danes seli na Dunaj in postaja del številnih in prepletenih migrantskih mrež solidarnosti, ki presegajo njihove lastne nacionalne skupnosti, tako da tvorijo ohlapno postjugoslovansko transnacionalno družbeno polje sobivanja in pomoči. Magistrsko delo analizira praktične in čustvene vezi, ki jih družijo, še posebej ko se kot mladi odrasli znajdejo v tuji državi. Z zanimanjem za pojem biti “naš”, emskega izraza, s katerimi se samooznačujejo, da so “naši”;, je etnografija potekala tako na spletu v različnih Facebook skupinah kot tam, kjer se srečujejo ljudje iz vseh držav nekdanje Jugoslaivje, to pa so različni lokali, ki jim pravijo “jugo-kafane”. To so lokali in bari, ki jih vodijo migranti v širšem mestu Dunaj, kjer mladi prihajajo v stik drug z drugim in prisostvujejo glasbenim predvajanjem, ki jih zbližujejo kot »načini bivanja« med preoblikovanjem svojih individualnih in kolektivnih identitet, kot jih oblikuje prožna skupina posameznikov. Magistrsko delo postavlja pod vprašaj teze, da greza združevanje ljudi v teh jugo-kafanah zgolj zaradi doživljanja nostalgije iz prve ali druge roke. Nasprotno, temeljna ugotovitev dela je, da lahko v kontekstu »novega jugoslovanstva« in »neonostalgije« (Venikonja 2009; 2014) v pravih okoljih tako posamezniki kot kolektivi postanejo tisto, čemur bi avtor magistrskega dela rekel »jugo-afektirani«. Metodologija dela temelji na fenomenološki tradiciji in jo teoretsko tvorijo predvsem pojmi »afekta« (Anderson 2009), »atmosfere« (Böhme 1993) in telesnosti (Csordas 1993). Gre za obravnavo načina, na katerega določeno okolje teh lokalov prenaša »duh Jugoslavije v njenem kulturnem posmrtnem življenju« kot neizogibno družbeno lepilo.
|